Včasih je bilo preprosteje. Mladostniško »neumnost«, ki ste jo storili v evforičnem afektu, je poznal ozek krog prijateljev, ki so bili, če so hoteli to ostati, pametno tiho. Bilo je bolj malo verjetno, da bi na primer kadrovik v podjetju, kjer se želite zaposliti izvedel, da ste v mladih letih na veliko kritizirali to podjetje in se celo udeležili demonstracij proti njem. Danes v duhu časa kritiko objavite v blogu, forumu in se podpišete s svojim polnim imenom in priimkom, demonstracije pa zabeležijo kamere (če ne druga, pa tista na mobilnem telefonu). Vse to se razpase po različnih spletnih mestih in tam ostane na veke vekov. Prek spletnih iskalnikov pa je še razmeroma preprosto dostopna.
Ne, ne gre za variacijo na temo teorije zarot, temveč za zelo banalno dejstvo! Vpišite svoje ime v Google in poglejte, kaj ste oziroma kaj so drugi zapisali o vas.
Absurdno je pričakovati, da bi takoj, ko se znebimo plenic, začeli oblikovati idealno realno in spletno podobo. Vsi delamo napake, naredimo nekaj, za kar nam je čez leta žal, a to je del odraščanja. Zato ne čudi, da onstran luže, kjer so na svojo podobo veliko pozornejši, ustanavljajo podjetja z eno samo ponudbo – za plačilo obljubljajo, da bodo pregledali vse, kar je o vas tako ali drugače zapisano, in tisto, kar vam ni všeč, poskušali odstraniti. Menda je dovolj, da zagrozijo lastniku spletne strani s tožbo, in ker jih je večina prestrašena, zapovedano tudi storijo. Do drugega koraka, da vam za plačilo nekdo umetno izdela vašemu cilju prilagojeno spletno podobo, ni daleč. Če sami tega ne znate oziroma se vam ne ljubi in imate dovolj denarja, to z veseljem storijo namesto vas. Pa ne mislite, da se kaj takega pri nas ne dogaja. Estrada, politiki in še kdo – ti imajo lastne svetovalce za oblikovanje tudi spletne podobe! Nič neobičajnega, mar ne?
OBOROŽENI Z INFORMACIJAMI
Bodočega delodajalca ne zanimajo le formalni dokumenti o stopnji izobrazbe, doseženemu znanju, izkušnjah in spretnostih. Zanima ga tudi vaša osebnost. Nekakšen psihološki profil. Toliko bolj, če gre za pomembno (in bolje plačano) delovno mesto. Dober psiholog bo veliko o vas izvedel prek branja vaših spletnih zapisov, še bolj pa o tem, kaj so o vas drugi zapisali. Če vas povabijo na razgovor, boste imeli določeno prednost, če boste vedeli, kar vedo oni. in boste imeli pripravljene odgovore na morebitna vprašanja glede storjenega. Verjetno veste, kaj ste sami zapisali, torej se bolj posvetite zapisom, ki jih pišejo drugi in v katerih ste neposredno ali posredno omenjeni. Vemo, to je veliko dela. Zato tudi predlagamo, da če ste v spletu aktivni, to redno počnete.
Kot je običaj, večina Slovencev v spletu deluje pod psevdonimom, torej anonimno. Sicer je res, da smo na teh straneh večkrat zapisali, da se nam to ne zdi prav, kajti če ima kdo kaj resnega in argumentiranega povedati, potem naj to pove javno ali pa naj bo raje tiho, a v luči tematike, ki jo opisujemo, je anonimnost do neke mere razumljiva. Bojimo se, kaj o nas mislijo drugi, skrbi pa nas tudi, kako nam lahko to, kar smo storili danes, škoduje v prihodnosti. Če ste anonimni, kadrovik zapisov ne bo mogel povezati z vami (drugače je z organi javnega pregona), vendar tudi ne mogel priti do tistih podatkov o vas, ki bi vam morebiti lahko celo koristili. Mislil bo, da ste za luno in ne spremljate, kaj se dogaja okoli vas, niste samozavestni in samoiniciativni, ne verjamete v svoje odločitve in ne stojite za svojimi dejanji. Tudi če mu poveste, da ste vseeno spletno aktivni, vendar anonimno, je lahko to dvorezni meč.
Spletna prisotnost pa ni najbolj enakopravna zadeva na svetu. Vzemimo, da nosite ime Janez Novak ali kakšno podobno, ki je zelo pogosto. Če ste ga v mladosti biksali, vam je takšno ime lahko v pomoč, saj lahko za neumnosti vedno rečete, da vi niste tisti Janez. Je pa tudi res, da če ste naredili kaj, kar je lahko za delodajalca zanimivo, morate biti zelo prepričljivi, da vam bo verjel, da ste res pravi Janez in da se ne hvalite s tujim delom. Velja pa tudi nasprotno. Če nosite ime, ki je redko, vas bodo z vašimi neumnostmi kaj hitro povezali, a prav tako z vašimi dobrimi deli.
Koliko ste vredni?
Na spodnjem, malce daljšem spletnem naslovu smo našli zanimivo storitev, ki posredno omogoča izračun potencialno dosegljivo plače informatika glede na njegovo stopnjo izobrazbe, dosežene certifikate IT, spol, starost izkušnje in državo, v kateri želijo delati. Storitve ne bi niti omenili, če ta ne bi vsebovala tudi podatkov za Slovenijo. Zadeva je preprosta: vpišete naslov elektronske pošte, kar pomeni, da ste lastnikom storitve povečali bazo potencialno zanimivih kadrov (ne zatiskajte si oči, da je ne prodajajo), na kar odgovorite na nekaj preprostih vprašanj. Nato po elektronski pošti prejmete geslo za vstop v sistem.
www.activetechpros.com/index2.htm?src=derby_si_0808&promo=101&tag=nl.e10...
PRISOTNOST OBRNITE SEBI V PRID
Dobre oziroma boljše službe od obstoječe najverjetneje ne boste našli prek zaposlitvenih oglasov. In tudi delodajalci večinoma ne iščejo dobrih delavcev prek zavoda za zaposlovanje. Kot pravijo, je dobre delavce treba »ukrasti«. Pa smo tam. Kako pa bo delodajalec izvedel za vas? Ena možnost je, da tudi prek spleta ugotovite, katera so podjetja, v katerih bi radi delali oziroma so po vašem mnenju »fajn«. Nato obiščete njihove spletne strani in pogledate, ali imajo kakšno povezavo v slogu »Zaposlimo«, »Zaposlitev« in podobno. Če ja, potem pogledamo, ali je kaj nam primernega, in se prijavimo. Pa tudi če ni, lahko oddamo »ponudbo za sodelovanje«, kot radi zdaj rečejo prošnjam. Morda pa jo bodo videli in dobili idejo. Nikoli se ne ve. Morda pa jih zanima nekdo, ki je samoiniciativen na tak način.
Ena od možnosti so tudi družbena omrežja. Ta imajo vse večji vpliv tudi na področju zaposlovanja. Pa ne kar vsa počez. Omenimo tri, v tej luči najzanimivejša, Linkedin (www.linkedin.com), Naymz (www.naymz.com) in Facebook (www.facebook.com). Prvi dve sta bolj specializirani za oblikovanja poslovnih povezav, zadnja je trenutno med uporabniki najbolj »priljubljena«. Pri vseh treh pa gre za oblikovanja lastnega profila in oblikovanje povezav s prijatelji. Pri iskanju službe ne pride toliko do izraza število prijateljev kot njihova kvaliteta in prepoznavnost v poslovnem svetu. Ti vas namreč priporočajo delodajalcu, in če jim on verjame, imate novo službo že skoraj v žepu. In kar je še pomembnejše, znotraj profila lahko o sebi poveste veliko več kot v vlogi za delovno mesto. Gre za tiste psihološke podatke, ki o vaši primernosti povedo več kot formalna dokazila. »Prijatelji« pa vam tudi lahko povedo o prostih delovnih mestih, ki jih podjetja ne objavljajo na zaposlitvenih portalih, temveč kadre iščejo drugače.
Da stvar ni iz trte izvita, kažejo tudi nekateri konkretni primeri, ko tujci iščejo ljudi za svoja nova lokalna predstavništva. So primeri, ko so tako imenovana podjetja za headhunting –»lovljenje glav« (lepše: za iskanje kadrov po naročilu delodajalcev), svoje tarče našle v omrežju Linkedin. Ker podjetja s to dejavnostjo obstajajo tudi pri nas, je absurd pričakovati, da ta ne počnejo isto. Ni pa seveda dovolj, da svoj profil zgolj ustvarite. Pri oblikovanju morate aktivno sodelovati in imeti vedno odprte oči za priložnosti, ki se pojavijo.
Prihaja čas, ko vaša spletna podoba sicer ne bo pogoj za pridobitev delovnega mesta, zagotovo pa bo vaša dodatna prednost. Kadroviki se je bodo naučili, nekateri to znajo že danes, kako jo razbrati in iz nje izluščiti tiste podrobnosti, ki jih zanimajo. Spletne podobe, tako kot tiste v običajni družbenih razmerjih, pa ne morete oblikovati čez noč. No ja, lahko jo, vendar bo to sumljivo in bo metalo slabo luč na njeno verodostojnost. Začnite jo oblikovati danes, pri čemer ni treba izumljati tople vode. Kot smo že večkrat zapisali. V spletu veljajo enaka pravila obnašanja kot v vsakodnevnem življenju. Nič manj in nič več.
Povezani članki
Še nekaj branja glede pravil obnašanja v spletu. Članki so bili objavljeni v reviji, zdaj pa jih najdete na:
www.mojmikro.si/v_srediscu/razkritje/tudi_blogi_niso_nedotakljivi
www.mojmikro.si/v_srediscu/razkritje/blogi_varovanje_zasebnosti
www.mojmikro.si/v_srediscu/razkritje/mars_v_p_m
Moj mikro, Oktober 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
