Spreminjanje možganskih funkcij

Imamo pamet, da se učimo, a so možgani kot mišice. Moramo jih trenirati. Poštevanka oziroma matematika je dober primer. Dokler poštevanko uporabljamo vsak dan, z njo nimamo težav. Nekaj let računamo le z računalom in možgani poštevanke ne znajo več. Računanje na pamet pomeni trenirati možgane. Podobno velja za orientacijo v prostoru. Ne gre le za poznavanje osnovnih »fint«, na primer kjer je mah na deblu drevesa, je sever. Gre za podzavestni občutek, kam moramo iti. Oboje prepustimo tehnologiji in izgubili bomo sposobnosti, ki smo jih nekoč imeli. Poznamo še en vpliv tehnologije na sposobnost možganov. Odkar so nam na voljo pomočniki, ki sproti popravljajo pravopisne napake, brez njih marsikdo ni več sposoben napisati daljšega besedila brez napak.

Zaskrbljenost zaradi vpliva interneta in tehnologije ni nekaj novega. Nicholas Carr se je leta 2008 spraševal, ali nas Google poneumlja. Ali uporaba iskalnika skrajšuje čas pozornosti in škoduje inteligenci. Tudi to se nam dogaja. Vemo, da nekaj vemo, pa se ne potrudimo dovolj, da bi se tega spomnili, raje takoj uporabimo spletni iskalnik. Spomin pa je še ena možganska funkcija, ki zahteva svoj odmerek treninga. Carr ima občutek, da se nekaj ali nekdo igra z njegovimi možgani, spreminja povezave med nevtroni v njih in mu reprogramira spomin. »Pamet mi ne deluje več, kot mislim, da mi je, temveč se spreminja. Ne razmišljam več enako, kot sem razmišljal.« Trdil je, da mu je internet vzel sposobnost koncentracije in poglobljenega razmišljanja. V tem je zrno resnice. Vse težje se za dlje časa poglobimo v članek ali knjigo in preberemo nekaj strani, ne da bi izgubili nit vsebine ali ne da bi začeli razmišljati o čem drugem. Vprašanje pa je, ali sta krivca le internet in moderna tehnologija ali pa tudi hitrost modernega življenja, ki prav tako kot internet in tehnologije vpliva na delovanje možganov.

Carr je članek napisal pred vzponom mobilnih naprav, vendar je napovedal, kako bo internet (in mobilne aplikacije) zamenjal zemljevide, telefon in televizijo. Ko omrežje absorbira medij, se ta poustvari v njem. Omrežje mu doda povezave, oglase in goro drugih digitalnih stvari, predvsem pa ga obkroži z drugimi mediji, ki jih je internet že absorbiral. Zemljevid ni več le zemljevid s funkcijo pomoči pri orientaciji, temveč veliko več. Dodatne informacije so sicer dobrodošle, a po drugi strani zmotijo zbranost in osredotočenost na nalogo, ki smo si jo zastavili. Ne zanima nas več, da smo želeli na zemljevidu poiskati pot do cilja, pozornost nam ukradejo fotografije bližnjega hriba ob sončnem zahodu. Kot nas pisk telefona, ki je ravnokar prejel sporočilo, zmoti pri branju.

Carr je leta 2010 izdal knjigo The Shallows, v kateri teorijo iz članka nadgradi z mnenjem, da moderne tehnologije spreminjajo vedenje možganov. Ni pa edini, ki povezuje internet s slabljenjem možganskih funkcij. Susan Greenfield je v članku leta 2009 zapisala: »Jasno je, da dvodimenzionalni svet zaslonov, ki ga za svojega sprejemajo mladi in starejši, vpliva na spreminjanje vedenja.« Čas pozornosti je krajši, osebne veščine komunikacije so zmanjšane, po njenem mnenju pa izgubljamo tudi sposobnost abstraktnega mišljenja. Lani je o tem napisala knjigo Mind Change.

Pravih dokazov ni

Trditve Carra in Greenfieldove so slišati prepričljive, vendar trdnih dokazov nimata. Carr se v knjigi opira na raziskavo, ki so jo leta 2008 izvedli na kalifornijski univerzi (UCLA) in v kateri so spremljali kognitivno vedenje dvanajstih novincev na spletu in dvanajstih izkušenih uporabnikov spleta. Na začetku preizkusa so bile »slike« možganskih funkcij, ki jih redno uporabljamo, pri novincih različne od slik članov druge skupine, a so postale skoraj enake po le šestih dneh intenzivne uporabe spleta. Raziskovalci so sklenili: »Rezultati kažejo na občutljivost nevronskih povezav v možganih na običajna spletna opravila, kot je iskanje, zato ima lahko uporaba tehnologij negativne posledice za možgane in vedenje.« A so hkrati priznali, da rezultati niso reprezentativni. V raziskavo je bilo vključeno premalo oseb, v vzorcu pa niso zajeli vseh starostnih skupin. Podobno velja tudi za trditve Greenfieldove. Znanstveniki jo pozivajo, naj svoje trditve o vplivu tehnologij na možgane razloži v strokovnem (znanstvenem) članku, in ne le v popularnih člankih in knjigi.

Ali so trditve Carra in Greenfieldove iz trte izvite ali pa je v njih zrno resnice, ni pomembno. Kjer je dim, je tudi ogenj. V sklopu raziskave SCAMP, kjer bodo tri leta spremljali več kot dva tisoč mladoletnih oseb, si obetajo jasen odgovor na (večno) vprašanje: ali izpostavljenost elektromagnetnim poljem vpliva na kognitivno vedenje otrok?

Modra svetloba moti spanje

Dokazov naj bi bilo več za trditve, da »tehnologije« vplivajo na motnje spanja, na povečanje stresa in v nekaterih primerih celo povzročajo paranojo. Ker smo občutljivi in želimo za svoje otroke le najboljše, so tovrstna vprašanja redno na tapeti, ko gre za vprašanje, ali (kdaj) dati otroku v roke pametni telefon ali tablico. Prej omenjena raziskava SCAMP naj bi ugotovila, ali vzorci uporabe mobilnih naprav škodujejo otrokovemu razvoju. Kar koli naj bi že to pomenilo! Verjetno je mišljeno, da so mobilne naprave postale del otrok, in ne orodje, kot ga razumemo starejši.

Največ raziskav, ki še potekajo ali pa so že končane, je ugotavljalo, ali izpostavljenost uporabi mobilnih naprav vpliva na krajši čas spanja pri malih otrocih oziroma ti zaradi tega težje zaspijo. Tudi glede tega fenomena ni enoznačnega odgovora. Kot ga ni za večino stvari, s katerimi si zadnje čase belimo glave. V sklopu raziskav, ki so jih izvedli v različnih delih sveta, so pri otrocih, mlajših od šest let, ugotovili, da so ti spali manj, če so pred spanjem dolgo časa uporabljali naprave. Motnje spanja pa niso zaznali le pri mlajših, temveč tudi pri starejših. Vzrok je znan. Zasloni naprav oddajajo modro obarvano svetlobo, ker je posledica zgradbe svetlobnega telesa v ozadju zaslona, ta svetloba pa v možganih dokazano zmanjšuje izločanje s spanjem povezanega hormona melatonina. Posledica evolucije. Ko so naši predniki še spali pod milim nebom, so imeli modrino neba namesto budilke. Tovrstne težave pa lahko zelo preprosto omilimo. Eno uro pred spanjem ne uporabljajte naprav, da se možgani pripravijo na spanje. Tudi televizorja ne, saj je njegov zaslon enak, le da je večji kot zasloni telefonov in tablic. Nekaj bo že na »škodljivosti« modre svetlobe. Pred nekaj leti so bile moderne naprave z modrimi sijalkami LED, med drugim so jih imele elektronske budilke, do danes pa je modra »ledica« skorajda izginila iz ohišij naprav.

Stres in fantomska sporočila

Bolj kot ne je splošno sprejeto mišljenje, da tehnologije lahko povzročijo stres. Ves čas smo napeti, telefon imamo pri sebi, v rednih intervalih preverjamo, ali imamo sporočilo, kar tako ali drugače moti vse druge dejavnosti. Še filma ne moremo do konca pogledati, ne da bi sem ter tja v roke vzeli telefon.

Nekateri se boste v zgornjem zapisu našli. Pod stresom smo zaradi dela, zaradi hitrega načina življenja, ki ga nove tehnologije omogočajo. V tem kontekstu lahko potrdimo povezavo med stresom in uporabo tehnoloških naprav. Nemci so zabeležili 50 odstotkov več izgubljenih delovnih dni zaradi izgorelosti zaposlenih in zaradi psihičnih bolezni kot pred časom, ko v internet povezanih mobilnih naprav še nismo imeli. Pred časom, ki ga nekateri radi imenujejo mobilna revolucija in mu pripisujejo le pozitivne učinke na življenje ljudi. Nekateri stalno dosegljivost kujejo v zvezde, drugi zahtevajo zakonsko zaščito delavcev. Večini delodajalcev in šefov se zdi normalno, da če dajo delavcu službeni telefon, potem mu mora biti ta vedno na voljo. Tudi sredi noči, na dela proste dni in v času dopusta. Takšna miselnost in dejanja pa pri zaposlenih povzročajo stres: »Kaj bo, če sem spregledal nujno sporočilo?«

Pričakovanje, da lahko sporočilo pride kadar koli, je pripeljalo do fenomena, ki so ga raziskovalci opazili pri nekaterih uporabnikih. Fantomski klic ali prepričanje, da smo slišali zvok prispelega sporočila, pa čeprav je bil telefon ves čas tiho. Angleži so leta 2010 v raziskavi ugotovili, da sta dve tretjini zdravstvenih delavcev, ki imajo redno pri sebi mobilni telefon ali pozivnik, že občutili napačen alarm, veliko med njimi celo vsak dan. Gre za obliko halucinacije, ko so možgani prepričani, da se je pričakovani dogodek zgodil. Ker smo v pričakovanju nečesa, nas možgani, preprosto povedano, prevarajo.

Operaterji »strojev«

Računalniki in druge tehnološke naprave naredijo delovno mesto zapletenejše, znati jih moramo uporabljati, vendar nam po drugi strani delo olajšajo. Morda še preveč. Carr se v svoji drugi knjigi The Glass Cage sprašuje, kakšen vpliv ima prenos zapletenih opravil na računalnik na inteligenco ljudi. Po njegovem je to najbolj problematično pri civilnih pilotih, ki na civilnem letu dejansko upravljajo (pilotirajo) letalo manj kot tri minute, ves ostali čas pa letalo vodi računalnik. Pilot zgolj nadzira njegovo delovanje, je operater stroja. Nesrečo letala družbe Air France, ki je leta 2009 strmoglavilo v Atlantski ocean, povezuje z zanašanjem na samodejne sisteme. Ko je prišlo do okvare avtomatskega pilota, sta bila pilota prisiljena ročno upravljati letalo, pri tem pa sta storila več napačnih odločitev, kot je pokazala preiskava nesreče.

Upravljanje letala zahteva kombinacijo psihomotoričnih in kognitivnih spretnosti, ki zahtevajo redno vadbo. V primeru letala čim več ročnega letenja. Če vaje ni, se spretnosti in sposobnosti pilota znižujejo. Do omenjene nesreče verjetno ni prišlo zaradi pomanjkanja spretnosti in sposobnosti pilotov, kajti ti redno vadijo vse mogoče dogodke na simulatorjih letenja, civilna letala pa na opisan način letijo že nekaj desetletij, ker je avtopilot dokazano varnejši kot človek. Primer pa je dober zaradi tehnologije samodejnega vozila, ki nam bo iz rok »izpulila« krmilo. Vemo, kako vozijo »nedeljski vozniki«, ki nimajo dovolj izkušenj in spretnosti za upravljanje vozila. Nihče se z njimi ni rodil, tudi avtošola mu jih ni dala. Dala sta mu jih čas in redna vožnja. Google lahko s svojim sistemom samodejnega vozila iz vseh nas naredi nedeljske voznike. Popolnoma samodejnega vozila še nekaj desetletij ne bo. Prej bomo imeli na voljo vozila, ki bodo omogočila delne samodejne vožnje, tam, kjer te ne bodo mogoče, pa jih bo še vedno upravljal človek. Carr se sprašuje, ali bomo zaradi delne sposobnosti samodejne vožnje počasi izgubljali sposobnost odzivati se na nepričakovane dogodke, ko bomo vozilo upravljali ročno. Verjetno, a ne pozabimo na statistiko. Do večine nesreč na cestah pride dokazano zaradi človeške napake. Če bo tehnologija, kot v letalstvu, tudi na cestah dvignila varnost, potem je vseeno, ali bomo posledično izgubili sposobnost dobrega voznika.

Vedeli več ali manj

Pri »pridobivanju« znanja so stroji že vsestransko prehiteli človeške možgane. Prelomni trenutek se je zgodil leta 2011. IBM-ov superračunalnik z imenom Watson je premagal dva človeka v zahtevnem ameriškem kvizu Jeopardy. Da ima računalnik hitri dostop do skoraj neskončne zakladnice informacij, nikoli ni bilo dvoma. Sposobnost Watsona, da interpretira vprašanje in pravilno odgovori (ali glede na pravila igra obratno), nam je sposobnost stroja prikazala v drugačni luči in hkrati omajala prepričanje o večvrednosti človeške inteligence. Dogodek je bil »slavospev« razvoju tehnologij in sposobnosti človeštva, da je naredilo takšen stroj, verjetno pa bi se morali, kot je dejal Ken Jennings (eden boljših igralcev kviza Jeopardy), počutiti kot fizični delavec v tovarni avtomobilov, ki dojame, da je njegovo delo prevzel robot.

Prezgodaj je trditi, ali nam tehnologije v prenesem pomenu preoblikujejo možgane, bolj ali manj pa je jasno, da postaja povezava med obema – med možgani in tehnologijami, ki jih vsak dan uporabljamo – vse bolj prefinjena. Na novo postavljamo meje, kaj imamo shranjeno v svojem spominu in kaj smo pripravljeni prepustiti svojim napravam in spletnim storitvam. Morda je še največji problem v odvisnosti od tehnologij, saj si ne moremo niti predstavljati več, kako bi živeli, če bi internet čez noč nehal delovati. Pred desetletji smo večino pesmi, ki smo jih v družbi peli na zabavah, peli na pamet, danes pa najprej vprašamo prijatelja s kitaro, katero bo zaigral, potem pa besedilo poiščemo na Googlu. In to za pesem, ki smo jo pred kratkim lahko zapeli sredi noči, ko nas je nekdo zbudil. Podobno je z vsem, kar dnevno počnemo. Krilatica na vedno večno vprašanje je: »Bom vprašal strica Googla.« Če nič drugega, tehnologije zelo dobro podpirajo lenobo.