Zaradi transparentnosti podatkov smo razgaljeni. Hubert Požarnik je leta 1984 vedel, ali pa mu je le uspelo uganiti, stvari, s katerimi se spopadamo trideset let pozneje. Filozof Daniel Dennett in strokovnjak za medije z univerze MIT Deb Roy sta v reviji Scientific American predstavila hipotezo o spremembah družbe zaradi »prosojnosti« (transparentnosti) digitalnih informacij.

Izdelovalci tehnoloških naprav te prehitro pošiljajo na trg. Nekatere naprave zato niso dovršene, kot bi morale biti, in so uporabne šele v drugi ali celo tretji generaciji ali po nekaj nadgradnjah strojno-programske opreme. Še ena posledica takšnega početja je. Če počakamo nekaj mesecev, morda lahko želeno napravo kupimo po nižji ceni.

Padec samodejnega letalnika, zanje se je v naših prostorih prijelo ime trot, ki ga je upravljal pripadnik tajne službe, na dvorišče Bele hiše je spet sprožil razprave o regulaciji teh »igrač«. Primer pa je razkril vprašanje, kdo je v resnici lastnik naprav, ki so brez programa kos neuporabnega železja.

V zadnjih petnajstih letih smo priča velikim spremembam na telekomunikacijskem trgu. Trg telekomunikacij se je »demonopoliziral«, pojavili so se novi mobilni operaterji, stacionarni operaterji ponujajo nove storitve in poskušajo iskati sinergije med stacionarnimi in mobilnimi omrežji. Povezava med svetom telekomunikacij in informatiko je postala tako močna, da so meje vse bolj zabrisane, zato je včasih težko ločiti, v kateri segment določena rešitev ali storitev sploh spada.

Med prebiranjem člankov o tem, kako so se korporacije znašle, da plačujejo čim nižje davke, se resno sprašujemo, kam nas je zagovarjanje liberalizacije pripeljalo. Smo na dobri poti, da bomo živeli v svetu monopolov, ki bodo v potrošnikih videli čredo ovac, godno za striženje.

Vsi smo danes srečni (Everybody's happy nowadays), pesem angleške punk-rock skupine iz leta 1979, ki, zanimivo, še vedno obstaja in koncentrira, ne odraža v celoti stanje duha v današnji družbi. Ne moremo biti ravno navdušeni, ko pomislimo na stanje v gospodarstvu ali politiki, smo pa pomirjeni in zadovoljni z zmogljivostjo oziroma tistim, kar nam nudijo tehnološke naprave. Zato novih ne kupujemo več.

Evropska unija nas opominja na prednosti skupnega trga in se trudi spodbujati čezmejne spletne nakupe, po drugi strani pa odpove, kadar je treba zaščititi pravice ali vsaj želje potrošnikov spletnih vsebin, katerih hendikep je, da živijo na majhnih in temu primerno komercialno (ne)zanimivih nacionalnih trgih. Nedosegljivost spletnih storitev Spotify in Netflix je jasen primer, krivde pa nihče noče prevzeti nase oziroma s prstom kažejo drug na drugega.

Pred desetletjem, ko je bila Nokia še Nokia, so njeni strokovnjaki napovedovali, da bo mobilna povezljivost zastonj, plačevali bomo dodatne storitve, ki jih bodo ponujali operaterji, ti pa bodo ugodno živeli še na račun mobilnega oglaševanja. Bolj mimo niso mogli udariti. Plačujemo mobilni internet na megabajte, klice na minute. O storitvah, ki bi jih nudili operaterji, pa ne duha ne sluha. Nudijo jih spletna podjetja, ta pa so v celoti prevzela tudi mobilno oglaševanje.

Otroci v vrtcih, učenci v devetletkah, dijaki v srednjih šolah in študentje na univerzah so upravičeni do brezplačne naročnine na Microsoftov pisarniški paket Office 365, če jim to omogočijo njihove izobraževalne ustanove.

Ponudniki hranjenja datotek v oblaku so zelo darežljivi. Razpolovili so cene, povečali prostor, nekateri pa poslovnim uporabnikom ponujajo neomejenega. Že en terabajt je lahko za uporabnika neomejen spletni prostor za hranjenje podatkov, saj omejitve nikoli ne bodo dosegli. Pa vendarle ga ima toliko zastonj na voljo na primer vsak uporabnik storitve Flickr ali pa uporabnik Microsoftovega pisarniškega paketa Office 365.