Iz tujine ni bilo veliko literature, zato sem toliko bolj hlastno vsak mesec pograbil Moj mikro in Računare, ki sta bili takrat tako rekoč edini vir informacij. 12 let kasneje sem napisal svoj prvi članek za Moj mikro. Ni treba razlagati, da je vmes računalnik postal moj svet in da sem namesto na zabave z vrstniki raje preživel z igranjem, programiranjem ali preizkušanjem novih programov. Kakšni so bili moji prvi članki, raje ne bom razlagal, a imel sem srečo, da smo imeli sposobnega lektorja, ki je bil z novostmi vsaj toliko na tekočem, kot mi. Še vedno mi ni jasno, kako sem skozi srednjo šolo imel vsa štiri leta slovenščino 4, ker je bilo lektorjevih popravkov toliko, da je revež tako rekoč napisal nov članek.
Ampak kljub temu je bilo zabavno, na eni strani preizkušanje, na drugi pisanje. Včasih bi lahko o kakšni stvari napisal tri strani, drugič si tri dni razbijal glavo, kaj bi sploh napisal. Šlo je, počasi, a vztrajno. Spoznavanje drugih piscev, predstavitve novih izdelkov, kratka potovanja po svetu in sem ter tja bombončki, ki so malo odebelili vedno prenizek avtorski honorar. Ta se je iz leta v leto še dodatno tanjšal, podobno, kot se je manjšal oglaševalski kolač in število bralcev. Globalizacija oziroma internet sta naredila svoje, do novih informacij lahko pridemo tako rekoč tisti trenutek, ko jih proizvajalec predstavi. Govor direktorja Appla v realnem času? Ni problema. Samsungova konferenca iz prve vrste s komentarji? Tudi prav. Prvi testi nekaj dni po najavi novega izdelka? Google vam bo postregel z vsaj petimi zadetki. Na drugi strani pa so oglaševalci pobegnili v kataloge in bolj splošne revije, saj je računalništvo že davno odrastlo in našlo stalen prostor v vsakdanjem življenju.
Tekmovati proti temu je tako rekoč nemogoče, sploh na primer dobiti nove izdelke takoj po najavi. Pred leti, ko je Slovenija še nekaj pomenila na bivšem jugoslovanskem področju, smo brez težav prišli do novosti, včasih celo pred spletnimi velikani. Danes je Slovenija razdeljena med Avstrijce, Madžare, Hrvate in preden se novi izdelki znajdejo pri nas, se mesec, dva ali celo šest hitro obrne. Včasih so stvari celo prej v prodaji, kot nam zastopniki dostavijo preizkusne modele. Pravzaprav lahko le še pišemo o trendih oziroma raziskujemo poglobljene teme, ki zahtevajo več raziskovanja in s tem časa, ki ga v obliki honorarja tako rekoč ne dobiš nazaj. Nismo edini s to težavo, tudi kolegi na Monitorju in Jokerju se soočajo z izpadom prihodkov od oglasov ter čedalje manjšim številom bralcev. Novinarstvo gre po poti, ki jo je že tlakovala fotografija in ta pot ni rožnata.
Znamo ločiti med oglasnim sporočilom in člankom? A po tej poti gredo še drugi poklici, služb ne bo več, ampak čedalje manj. To je sicer že druga tema, a to nas čaka. Kako se bomo znašli, bomo še videli. Nekateri novinarski kolegi so že začeli s spletnimi portali, kjer si z veliko trme in vztrajanja iščejo nove, stalne bralce. Za zdaj kaže, da je to prava pot. Kako se bo ohranil Moj mikro, ne ve v tem trenutku nihče. Verjetno bo najbolj žal za njim nam, ki smo ga ves ta čas ustvarjali, a tako, kot se vse dobre (ali slabe) stvari enkrat končajo, se bo zaključila tudi ta zgodba. Upamo lahko le, da se vidimo v novi, podobni ali drugačni zgodbi. Do takrat pa hvala za vso podporo, trideset let je kljub vsemu lepa doba.
Alan Orlič
