Zadnje čase so bloge začeli pisati tudi novinarji. Razloga sta dva: bodisi njihovih prispevkov niso hoteli objaviti lastni mediji bodisi preprosto ne želijo čakati na izid. V blogu je namreč mogoče prispevek objaviti kadar koli in hkrati dokaj hitro dobiti tudi odzive bralcev.
Lahko se še dolgo prerekamo, ali so blogi res mediji ali le nekak dodelan in individualiziran forum. Toda ali je to sploh pomembno? Sam tako ali tako mislim, da se pri nas vsaj tisti najbolj brani blogi izrabljajo za spretno lastno promocijo pisca. Je pa tudi res, da so trenutno modni, in če lansko leto ni bilo gob, so vsaj blogi rasli kot gobe po dežju. Tudi v tujini se blogi niso uveljavili kot sredstva množičnega obveščanja, temveč kot popoldanski debatni krožki. So specifični medij ljudi, združenih v interesno skupino, ki družno, v slogu več glav več ve, obdelujejo nek konkreten problem. So zelo ozko vsebinsko usmerjeni in če bi ocenili v stilu politika – niso pluralni. Pa kaj potem.
Predvsem pa ne zaupam komurkoli, ki ne stoji za tistim, kar zapiše. Resničnih razlogov za anonimnost je pri nas verjetno manj kot na Kitajskem ali v Iranu, in če torej kaj kritiziraš, udrihaš po drugih, potem imej vsaj pogum in povej, kdo si. Tako v blogih, forumih ali revijah. So primeri, ko je anonimnost potrebna, bodisi da bo avtorja kdo zaradi njegovega pisanja pretepel ali bo izgubil službo. Prevelika anonimnost, čeprav je to pravica vsakega državljana, pa v nobenem primeru ni dobra, saj taki mediji nikakor ne pridobivajo pri svoji verodostojnosti. To pa je edina vrednost, ki jo medij kot tak ima. Vse drugo je popolnoma nepomembno.

Vseh blogov ne moremo metati v isti koš. Blog je lahko medij, kot je lahko medij vsaka spletna stran, ali pa tudi ni. Zakaj je sploh pomembno, ali je blog medij? Zato, ker če ga »država« označi za takega, se mora pisec držati nekaterih členov, zapisanih v zakonu o medijih. Večina blogerjev pa niti ne ve, kaj vse je tam notri zapovedano!
Uradna definicija, kaj je medij in kaj ni, je pravniško suhoparna in pravno neukemu bralcu dopušča na prvi pogled dokaj veliko svobode pri njenem tolmačenju.

»Mediji po tem zakonu so časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.
Programske vsebine po tem zakonu so informacije vseh vrst (vesti, mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) in avtorska dela, ki se razširjajo prek medijev z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja.
Mediji niso bilteni, katalogi ali drugi nosilci objavljanja informacij, ki so namenjeni izključno oglaševanju, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu procesu ali notranjemu delu gospodarskih družb, zavodov in ustanov, društev, političnih strank, cerkvenih in drugih organizacij, šolska glasila, Uradni list Republike Slovenije, uradna glasila lokalnih skupnosti in druge uradne objave, plakati, letaki, prospekti in transparenti, ter video strani brez žive slike (neplačana obvestila), razen če je s tem zakonom določeno drugače.«
Blogi so dostopni javnosti in imajo vsebino vseh vrst, torej so mediji. Samo če ta vsebina spada v zadnji odstavek tega člena, niso mediji. Besedo »izključno« lahko razumemo le tako, da če je v blogu zgolj ena vsebina (zapisi enega avtorja), ki ne spada v zadnji odstavek, potem je medij celoten blog (četudi je na strani ogromno blogerjev) – kakor tudi spletna stran, na kateri blog gostuje. Večina blogov v slovenskem delu spleta so torej potencialno mediji, pa naj bodo vpisani v razvid medijev ali ne.
Državljanom, ali kot jih zelo lepo imenujemo »fizične osebe«, ki imajo svoj blog, tega ni treba vpisati v razvid medijev, hkrati pa se jim ni treba držati nekaterih členov zakona. »Pravnim osebam« pa ta lahkotnost ni dana, in če imajo blog, ki je potencialno medij, ga morajo priglasiti ministrstvu za kulturo. Ker nas bolj zanimajo, recimo jim kar »zasebni blogi«, poglejmo, kaj morajo pisci teh upoštevati.

LAHKO POVEŠ, KAR MISLIŠ?

Načeloma da, saj pri nas (še) velja svoboda izražanja, če se ta pravica ne križa z dolžnostjo medija (bloga), da varuje človekovo osebnost in dostojanstvo. V praksi to pomeni, da je pisec bloga odgovoren pred zakonom za vse, kar na svojem blogu objavi. Težko je pri običajnih državljanih pričakovati, da bodo spoštovali pravila profesionalnega novinarstva, saj jih večina blogerjev ne pozna (in jih tudi ne zanimajo). Po istem članu zakona mora biti blog odprt za različna mnenja, prepričanja in vsebine. To je moč doseči na spletnih blogih, ki gostijo več blogerjev, ne pa tudi v zasebnih blogih, kjer je avtor zgolj en sam. Mora pa bloger upoštevati prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Če boste pisali blog v slogu »Jelinčičeve Piramide«, ste s tem storili kaznivo dejanje.
Ima pa bloger, katerega blog je medij, tudi pravico do svobode informiranja. V praksi to pomeni, da lahko dobi informacije tako kot vsak drug novinar medijev v Sloveniji. Vzemimo hipotetični primer. Če bloger piše o aktualnih dejanjih vlade, mu mora njena služba na njegovo zahtevo informacije za javnost tudi posredovati.

KAJ PA ANONIMNOST?

Kočljiva tema. V praksi je tako, da želi dobršen del blogerjev zaradi različnih razlogov ostati anonimen. Kdo torej odgovarja za objavljene vsebine? Pri klasičnih medijih se podelijo nazivi urednikov in potem so oni tisti, ki morajo reševati težave. So poleg avtorjev soodgovorni za vsebino. Pri blogih podjetij (na primer blog televizije) je smiselno postaviti sorodno organizacijsko strukturo, torej postaviti urednike. V tem primeru lahko avtor zapisa na svojo željo ostane anonimen, njegove podatke pa ima uredništvo, ki jih mora ustrezno ščititi.
Težave so pri zasebnih blogih, ki gostujejo v različnih strežnikih in pri katerih pisec ne poda svojih podatkov. Če je tak blog medij, je zakon jasen. Na vidnem mestu morajo biti podatki o odgovorni osebi. Sami smo tako ali tako mnenja, da če ima nek avtor kaj za povedat, naj to pove in hkrati naj ima dovolj poguma, da tudi pove kdo tako misli. Le v resnično redkih primerih, na primer na Kitajskem, razumemo potrebo po anonimnosti. Nikakor pa anonimnost ne sme biti krinka za objavljaje takšnih ali drugačnih neumnosti.

IN SPET POPRAVKI

»Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.
Z izrazom obvestilo je mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršni koli drugi obliki.
Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.«
Če je blog medij, potem te dolžnosti ne sme zanemariti. Tudi sami smo bili skeptični do uvajanje te dokaj široke pravice, vendar moramo tudi priznati, da se naši negativni strahovi o zasutju medijev z goro bolj ali manj upravičenih zahtev po objavi popravkov (še) niso uresničili. Upajmo, da bo tako tudi ostalo in da to ni rezultat večje samocenzure piscev in urednikov.
Blog je lahko problematičen, saj pri njem ne gre toliko za klasično posredovanje informacij kot za posredovanje mnenj piscev. Bolj ko je tako mnenje kritično in »napada« posameznike ali podjetja, večja je verjetnost, da se ti odzovejo. In kaj v takih primerih storiti? Najpreprosteje je, da popravek ali podajanje nasprotnih mnenj preprosto objavite na enakovrednem mestu – torej na začetku bloga.
Na kratko so to glavne zadeve, ki naj bi jih morali blogerji upoštevati. Po našem mnenju ne gleda na to, ali je blog označen kot medij ali pa to preprosto ni. Da vas kot blogerja morebiti pozneje ne bo bolela glava!

Kaj naj vsak bloger upošteva

Tu ne gre le za zakonsko predpisane zahteve, temveč za splošno sprejeta pravila lepega obnašanja, ki edina omogočajo, da človeška družba kolikor toliko dobro deluje. Nismo vsi romanopisci in vešči skladanja besed v sozvočno zaporedje, lahko pa vsaj spoštujemo svoj jezik. To ne pomeni, da moramo vedno upoštevati pravopisna pravila ali pisati v knjižnem jeziku. Pišete lahko tudi v pogovornem jeziku, a ne mrcvarite besed po nepotrebnem. Svoj »umotvor« pred objavo še enkrat ali dvakrat preberite in popravite vsaj najočitnejše pravopisne napake. Nečesa se morate zavedati. Če ste še tak »frajer«, vas drugi ne bodo ocenjevali zgolj po vsebini, temveč tudi po obliki. Veliko pravopisih napak pa kaže na ne ravno visok intelektualni domet pisca.
Besede avtocenzura ne maramo, bolj nam je všeč uravnoteženost. Vse je odvisno od cilja, ki ga želite doseči s svojim besedilom. Karkoli že pišete, premislite ali ne boste s svojim pisanjem posegli v pravice drugih okoli vas. Pisanje v afektu o nečem, kar nas je ravno spravilo v zelo slabo voljo, je dvorezni meč. Prevladajo čustva, negativna ali pozitivna in potem besedilo nima nikakršne teže. Pomemben je kritičen pogled. Dober zgled je ocenjevanje delovanja strank. Pisec ima svoj svetovni nazor in pripada določeni stranki. Njegov profesionalizem se kaže, ko dejanja nasprotne stranke ne raztrga na prvo žogo, temveč se potrudi in jih oceni neodvisno glede na njihovo vsebino. Če hvali dejanja ali jih graja, mora svoje mnenje ustrezno argumentirati, ne pa preprosto reči »oni so popolni idioti«.
Najbolj pa se poskušajte izogibati ocenjevanju zadev, o katerih nimate pojma. Hitro se dogodi, da si zadeve izmišljujete, lažete ali preprosto izkrivljate dejstva. Na kratek rok morebiti celo izpadete velik »frajer«, ki si upa povedati, o čemer so drugi tiho, a ko se izkaže, da zadeve dejansko niso take, izgubite svojo verodostojnost. Pisanje blogov je namreč predvsem lastna promocija in izgradnja svojega imidža v skupini, v katero želite spadati.
Nič ni narobe, če želite biti upornik z razlogom ali brez njega. Svoboda je široka zadeva in velja pravilo »Ne naredi drugemu tistega, česar ne želiš, da kdo stori tebi«. Biblija gor ali dol, tudi ateistom je to pravilo čisto domače. Izživljanje lastnih frustracij v spletu je morebiti za nekatere kroge zanimivo, a kaj ko taka vsebina zelo hitro izzveni v prazno.

Marjan Kodelja