Bartol v svojem Alamutu, oziroma njegov glavni junak Hassan ibn Sabbah je nad tem rekom. Ugotovil je, da boga ni, nič ni res, torej je vse dovoljeno. Če bog je, ali pa ga ni, to pravilo nima prav ničesar z njim. Prej bi lahko rekli, da gre za lepilo, ki poskrbi, da družba ne razpoka po vseh šivih, vsaj dokler se ga drži večina »ovac«. Škoda, ker se ga ne držijo prav vsi, na primer politične elite, saj v tem primeru ne bi bilo (toliko) vojn, lakote in siromaštva po svetu.
Od rojstva nas starši, učitelji in še kdo učijo sprejemati družbena pravila. Ta so pomembna zato, da se naučimo, kaj lahko počnemo in česa ne, kaj je dovoljeno, sprejemljivo in kaj nas lahko spravi za rešetke. A očitno je v ljudeh še vedno nek pranagon, ki teži k negiranju teh pravil. Včasih je te nagone v praksi izražalo le malo ljudi, saj je bila želja po odstopanju manjša od strahu pred posledicami. A potem je prišel internet. Ta je prvič v zgodovini človeštva omogočil »ponovno rojstvo«. In to v okolju, kjer pravil ni ali pa so zelo slabo definirana. In prav zato v internetu okovi padajo. Je torej vse, kar se dogaja v njem, rezultat dejstva, da smo v realnem življenju premalo svobodni in nam torej rabi kot ventil za izpust nabranega nezadovoljstva? Ali pa gre zgolj za to, da tako kot Hassan ibn Sabbah verjamemo v dejstvo, da v navideznem internetu svetu nič ni res, torej je vse dovoljeno?

BRANI SVOJA STALIŠČA! TODA ...

Prvo pravilo obnašanja v internetu je: »Vedno se postavi zase in brani svoja stališča, a pri tem ne prizadeni drugih uporabnikov.« Torej nekakšna izpeljanka biblijskega izreka z začetka tega sestavka. Komunikacija prek internetna je v večini primerov neosebna, delno tudi anonimna, predvsem pa zreducirana večinoma le na besedilo. V realnem svetu se ne izražamo le z besedami (stavki), temveč tudi s kretnjami, tonom glasu in mimiko obraza, ki lahko spremenijo pomen povedanega. Verjetnost, da sogovornik na drugi strani ne bo pravilno dojel, kaj smo hoteli povedati, je v navideznem svetu torej večja kot v realnem. In to moramo upoštevati in temu primerno oblikovati besedila. Spletna komunikacija ni nič drugačna od pisanja člankov, knjig in podobnega, ko mora avtor zelo paziti na strukturo stavko in upoštevati vse možne načine interpretacije bralca. V internetu je ta nevarnost dodatno potencirana, saj ima moč združiti uporabnike z vsega sveta, ki se pogovarjajo v jezikih, ki ni njihov materin jezik in ga ne obvladajo v popolnosti, hkrati pa prihajajo iz različnih kultur. Trditev, ki pri prijateljih v Sloveniji sproži salve smeha, lahko na smrt užali nekoga iz muslimanskega sveta ali nasprotno, pa čeprav tega niste želeli.

... Z ARGUMENTI

Komunikacija prek interneta spominja na vožnjo z avtomobilom. V prometu vozniki trobijo, kažejo prste in delajo čudne grimase drugim voznikom, za katere sodijo, da pojma nimajo o vožnji. Počutijo se nedotakljive v školjki svojega stroja. Najzanimivejše pa je to, da se doma ali v službi tako ne obnašajo. Je računalniški zaslon enako varen tehnološki balonček, v katerem se počutimo nedotakljive, najpametnejše in nad vsemi drugimi? Na prvi pogled je. Celo bolj od avtomobila. V internetu nihče ne bo stopil iz zaslona in nas namlatil, ker smo mu pokazali sredinec. Zato razmislite in sledite odgovoru na naslednje vprašanje: Bi to, kar mislite povedati prek interneta, povedali osebi v obraz, če bi ta stala blizu vas? Če odgovorite negativno, potem preoblikujte misel v primernejšo obliko.
Svoja stališča morate ustrezno argumentirati. Kdor bere forume, pozna vpise, kot je »ti pojma nimaš«. Če ste kdaj komu kaj podobnega napisali, obstaja velika verjetnost, da ste prav vi prenapet »idiot«. Vam ta etiketa ni všeč? Seveda ne, a če bi svoje stališče ustrezno argumentirali, bi bila zadeva popolnoma drugačna. Pokazali in dokazali bi, da poznate dejstva in stojite za tem, kar ste povedali. Obnašanje in to, kar poveste v internetu, se vedno nekje shrani in v skrajnem primeru vas lahko doletu, da vas začne izrečeno preganjati v realnem svetu. Tako ali drugače se vedno vse vrne!

ENAKA PRAVILA

Vprašanje je, zakaj se posamezniki v spletu obnašajo drugače kot v realnem življenju. Večina nas je v realnem življenju »zakona boječih se« državljanov. Zakaj? Ker so nas naučili, da verjamemo v zakone in razumemo njihov pomen in ker vemo, da si pravila moramo postaviti, sicer bomo nosili posledice. Bolj slednje! Zakoni so sicer res omejevanje svobode, a boljši način, kako narediti družbo funkcionalno, nam pač ni padel na pamet. Dobra stran je, da smo imeli veliko časa, da ta pravila kolikor toliko dodelamo, čeprav je stanje še zelo daleč od idealnega. In ker idealnega stanja v realnem svetu ni, si ga nekateri pač poskušajo narediti v navideznem. Dovolj smo pametni in se zavedamo, da je verjetnost, da bomo pri svojem početju v internetu ujeti, razmeroma majhna. Dejansko je večja, kot se zavedamo, in je sorazmerna z nevarnostjo, ki jo naše početje prinaša.

Velja nekakšno kolektivno dojemanje, da je raven obnašanja v internetu nižja od tistega v realnem svetu. In v večini primerov je celo res tako. A pravila niso enaka v vseh internetnih storitvah. Storitve, namenjene mladim, imajo drugačna pravila obnašanja od onih, ki so namenjene starejšim, toda v nobenem primeru pravila obnašanja ne bi smela biti na nižji ravni od pravil, ki jih uporabljamo vsak dan. Etika v spletu ni povezana s trditvijo, da je dovoljeno vse, kar gre »skozi« in drugi z večjo ali manjšo jezo sprejmejo. Eno tako etično pravilo je, da če uporabljate programe tipa shareware, plačajte tisto malo kar zanje zahtevajo (običajno donacijo), saj tako avtor dobi plačilo za svoj trud in bo hkrati imel več interesa program nadgrajevati ali napisati še kak uporaben programček. Ste kdaj že plačali tistih nekaj evrov, ki bi jih avtorji želeli? Verjetno ne.
Če ste pred etično dilemo v navideznem svetu, predlagamo, da storite enako kot bi v realnem svetu. Predvsem pa tudi v navideznem svetu, pa če ste še tako prepričani v svojo anonimnost, ne kršite zakonov!

ALI SPOŠTUJEMO DRUGE?

Vsi nimajo toliko časa ali tako hitrega dostopa v internet kot vi, pa četudi se vam to zdi čudno in nenormalno. Živimo v družbi, kjer je poleg vode čas druga najbolj kritična splošna dobrina. Prav čudiva se, kako potem nekateri ure dolgo presedijo pred računalnikom in, kot bi dejali starejši in modrejši, čas mečejo stran. Spoštujte čas drugih. Ko nekaj objavite kjerkoli v internetu, naj ima to dejansko težo. Najslabše je, če tisti, ki se pretolče čez vaš besedni umotvor, na koncu ugotovi, da gre za čisto bedarijo in popolno izgubo njegovega časa. Hiter prelet slovenskih forumov pokaže, da se tega pravila večina udeležencev ne drži. Bolj jih zanima olimpijsko načelo, pomembno je sodelovati, kot kaj drugega!
Enako velja za pošiljanje velikih prilog v sporočilu elektronske pošte. Saj vemo, da imate polno novih fotografij, toda ali morate res poslati vse, v največji ločljivosti. Predstavljajte si, da vam nekdo pošlje tako sporočilo, ki ga niste zahtevali in ga ne potrebujete, nato pa čakate »malo stoletje«, da računalnik to pretoči na disk. Naslednje pa je tako ali tako že vsem jasno: elektronska pošta ni sistem takojšnega sporočanja, zato ne pričakujte in ne zahtevajte takojšnega odgovora. Prišel bo, ko pač bo, pa če boste še tako nestrpni in jezni!

BODITE LEPI?

Pa ne v slogu lepotnih tekmovanj. V internetu vas v večini primerov sogovornik ne vidi, torej vas ne more soditi po tem, kakšni ste videti. In v tem je čar in nevarnost hkrati. Lahko ste Greta Garbo ali Greta z grbo. Kakor želite. A frustracije, ki nastopijo pozneje, ko in če se boste s takšnim popravljavcem lastnega videza srečali v realnem življenju, si pripišite sami. Saj veste – vse se vrača …
Internet pa ima eno velikansko prednost, prav kar zadeva videz. Namesto po videzu vas v njem sodijo po tem, kaj in kako napišete. Najprej je bila ideja oziroma beseda, ki je naredila svet ... Tako je, bralec najprej presodi, kaj imate povedati. Ko to »prebavi«, njegova sodba še ni dokončna. Sledi seciranje sloga pisanja in včasih tudi slovnice, s čemer si bralec ustvari mišljenje o piscu. Nič novega, saj ne nazadnje tako sodimo tudi pisce leposlovja. Če smo z njegovim romanom zadovoljni, nas na koncu ne moti več, da pisec v realnosti ni ravno lepotec. Pomaga, če veste, ste prepričani v trditve, ki jih podajate. Pisanje kar v tri dni, če niste ravno pisec znanstvene fantastike, vam ne bo prineslo lokalne slave. Ali se to dogaja? Seveda se, splet je preplavljen s polresnicami, ne dovolj argumentiranimi trditvami in preprosto lažmi. Ko nekaj objavite v blogu, forumu ali kje drugje, poleg tega, da zadevo vsaj še dvakrat preberete in popravite vse slovnične napake (lahko pa plačate lektorja), dobro premislite, ali sami verjamete v napisano.

NESEBIČNOST

Treba se je vrniti v preteklost, čeprav je splet v dobršni meri že izgubil svoj prvotni namen. Hladne vojne je, četudi nekateri tega ne verjamejo, konec, in prvotna naloga interneta − omogočanje komunikacije v primeru jedrskega spopada − nima več pravega pomena. Drugače je s spletom. Njegov oče Tim Berners-Lee je imel v mislih narediti skladišče svetovnega znanja, vsak vnos poveča svetovno znanje, dostop do tega pa naj bi imeli vsi. No ja, vsaj tisti z dostopom do elektrike, računalnika in komunikacijske infrastrukture. Danes v internetu prevladuje bolj ali manj primerna zabava, torej vse prej kot »svetovno znanje«. A osnovna ideja se še ni v celoti izgubila. Če pri svojem potepanju po spletu naletite na neodgovorjeno vprašanje in poznate odgovor nanj, naj vas ne bo sram tega povedati. Sebičnost, tako vsaj mislimo optimisti, ne sodi v splet. Tega pravila se uporabniki do neke mere držijo, saj v nasprotnem primeru Wikipedia ne bi bila taka, kot je. Kot pa lahko vsak opazi, je v njenem slovenskem delu glede na nekatere primerljive narode (na primer Hrvati) še vedno neprimerno manj vsebin. Smo Slovenci bolj sebični in svoje znanje raje zadržimo zase ali se preprosto bojimo negativnih odzivov na našo vsebino? Glede na poznavanje klasičnih medijev se bolj nagibava k slednjem razlogu.

PREPREČIMO POŽAR!

Nič ni narobe, če je vaš nastop v internetu poln čustev. Manjši ogenjček pogreje, velik pa povzroča požar. Nihče si ne želi požara v obliki obmetavanja s čustvenimi in nekontroliranimi vnosi. Na vnos namreč običajno sledi enako čustven odziv, sledi odgovor in sproži se verižna reakcija, ki na koncu nima nič skupnega s prvotnim namenom. Gre le še za to, kdo bo koga bolj namočil ali užalil. Kako preprečiti veriženje? Pametni odneha. Ko vidite, da zadeva prerašča normalno komunikacijo, se preprosto nehajte odzivati. Nima smisla, raje zatrite čustva, ki vrejo v vašem telesu, saj je težko napovedati, ali boste na koncu obstali kot zmagovalec! Pa tudi če bi, od tega verjetno, razen morda lastnega kratkotrajnega zadovoljstva, ne boste imeli veliko.

PRAVICA DO ZASEBNOSTI!

O ja, imamo jo. Spomnimo se afere, ko so HP-jevim vodstvenim delavcem dokazali in zaradi tega so bili kaznovani, da so sistematično brali sporočila elektronske pošte med njihovimi zaposlenimi in nekaterimi novinarji. To se ne spodobi, bi lahko dejali. Dejstvo je, da večini niti na kraj pameti ne pade, da bi brskali po sodelavčevemu predalu, malo manj zavor pa imamo pri branju njegove internetne komunikacije. To se, blago rečeno, ne spodobi. Kjerkoli naletimo na podatke o drugih uporabnikih, ki zadevajo zgolj nje same, moramo spoštovati njihovo pravico do zasebnosti. To ne velja zgolj za uporabnike, temveč vse akterje v internetu, ki zaradi zakonsko predpisanih zahtev zbirajo podatke o svojih uporabnikih. Je v praksi res tako? Kaj pa Google, okoli katerega se spet pletejo »teorije zarot«, če so le teorije? Njihova zbirka podatkov o iskanju prek iskalnika še kako zanima ameriške oblasti in to je zaskrbljujoče dejstvo. Po drugi strani je napovedanih vse več novih tehnologij, ki temeljijo na zbiranju osebnih podatkih uporabnikov pod pretvezo boljše storitve. Prišel bo čas, ko bo v spletu moč dokaj enostavno najti vse mogoče o konkretnem posamezniku in to ni razveseljivo dejstvo!

NISMO VSI ENAKI

V internetu, pa čeprav nam govorijo drugače, kljub vsemu nismo vsi enaki. Tisti, ki vedo ali znajo več, so močnejši od drugih. Pravilo, ki izhaja iz tega dejstva, je dokaj enostavno – ne zlorabljate svoje moči nasproti drugim. No, tega se zagotovo skoraj nihče ne drži, saj sicer ne bi bilo toliko spama, kot ga je, pa tudi skrbniki forumov ne bi brisali vpisov, ki so resnični, a jih ne kažejo v najlepši luči. In še čisto za konec: ona druga, manj vešča, a večinska skupina uporabnikov, dela napake. Njihovo besedilo je polno napak ali pa postavlja za vaše znance smešno vprašanje. Zadnje, kar bi ti uporabniki želeli, je, da jih postavijo na sramotilni steber in se iz njih delajo norca. S tem se vračamo na univerzalno pravilo. »Ne storite tistega, česar ne želite, da drugi storijo vam.« Tako preprosto je to! A večini internetnih uporabnikov je to malo mar. In to je dejstvo! Zato ne bodite presenečeni.

Marjan Kodelja in Zoran Banovič