O zgodovini računalniških revij na spletu, kot bi ta hotel počistiti s preteklostjo, ni mogoče najti veliko vsebin, niti na glavni enciklopediji Wikipediji. Med enega najstarejših medijskih zagonov v svetu računalništva prištevamo Dr. Dobb's Journal. Zasnovan je bil leta 1975, izdajali so ga v ZDA pri United Business Media, bil pa je v osnovi namenjen programerjem mikroračunalnikov in manj strojni opremi (hardveru). Revija je izhajala vse do februarja 2009 v tiskani obliki, potem do 2014 kot mesečnik v formatu pdf, a večina vsebin je bila že prej dostopnih na spletni strani.
Kratka zgodovina računalniških revij
Računalniški bum na začetku osemdesetih je prinesel tudi razcvet medijev, ti so vse bolj nagovarjali končnega uporabnika in manj ljudi iz stroke. Med pionirje naj zapišemo ime Byte, ki je sicer začel izhajati že v sedemdesetih in je zelo dolgo obdržal širok spekter ciljne publike, ko so se poznejše revije že na začetku specializirale na Applovo, PC-jaško in podobno specifiko. Sam nesrečni Byte je izhajal v angleščini do leta 1998, ko prodajne številke niso več opravičevale projekta (japonska in nemška različica sta vztrajali še nekaj časa). Reč se je leto pozneje pod novimi lastniki preselila na splet, od 2002 le z naročnino. Dokončni konec je Byte potegnil leta 2009. Čeprav so ga založniki potem še enkrat obudili na spletu, ni zdržal dlje kot do leta 2013.
Do konca leta 1983 se je svet kopal v več kot 200 računalniških revijah. Številka je z rastjo industrije še poskočila. Byte in Micro 80 sta bila med tremi najdebelejšimi revijami katerekoli branže nasploh. Računalniška industrija je bila edina, ki je imela specializirane revije kot sta PC Magazine in Macworld. Prvi pretres pa ni bil dalče. Razvpiti zlom industrije igric leta 1983 je močno udaril tudi po publikacijah. Computer Gaming World je že leta 1988 zapisal, da je to prelomnico preživela le ena igričarsko specializirana revija od osemnajstih(!), prav tako je Compute! poudaril, da so le oni med splošnimi računalniškimi revijami preživeli pretres leta 1983 (od 150 revij)!
Na sončni strani Alp je bilo vse to prihranjeno, saj se je medijska zgodovina začela pisati leto pozneje. V osemdesetih se je pojavilo nekaj »naprednih« izdaj, ki so izhajale le na disketah ali kasetah, pozneje tudi na CD-ROM-ih. Čeprav ne pretirano uspešni, pa so nakazali ali bolje rečeno, celo opozorili, kaj bo prinesla prihodnost, sploh v računalniški branži. Imeli so še kako prav.
V devetdesetih se je začel širiti internet in informacije so postale neprimerno prej dostopne na sprva redkih, potem pa vse bolj pogostih spletnih portalih. Vendarle, devetdeseta so prinesla nov razcvet v tujini in pri nas. Nekatere tuje revije so dobesedno pometale vse oglase in strani namenile člankom, tako uspešna je bila prodaja. Primer je bil britanski Computer Shopper. Kmalu so se v revijah začeli pojavljati tudi CD-ji, z vsebinami (video, demoti, softver,...), ki jih v sami tiskani reviji ni bilo. To je trajalo le do obdobja hitrega interneta.
Novo tisočletje je prineslo nov in dokončni padec. Poslovila se je velika serija zelo uspešnih revij ali pa so se prestavile v spletni obliki. Obstaja nekaj svetlih izjem, kot je Wired, a ta je splošno tehnična revija in ne ozko računalniško specializirana in bralce pa išče po celem svetu.
Zdaj pa pod Alpe
Pisalo se je leto 1984. Na ČGP Delo so zaznali potencial nove dobe in junija leta 1984 je izšla prva številka revije, ki jo držite v roki. Sprva kot posebna izdaja revije Teleks, je revija takoj požela velikansko zanimanje v računalniško podhranjeni državi, kamor so po trendu osemdesetih računalniki kapljali v vedno večjih količinah. Po legalnih in pogosteje nelegalnih poteh. Prvi urednik je bil Žiga Turk, pred leti je bil tudi minister za Šolstvo in znanost v vladi Janeza Janše, ne moremo mimo legend, Matevž Kmet , Primož Jakopin, Črt Jakhel, pa legendarni urednik Vilko Novak Čipči ter še vrste posameznikov, ki so soustvarjali revijo.
Kot avtor nostalgične rubrike si bom dovolil, da opišem nekaj lastnih spominov na Moj Mikro, ki je verjetno zaznamoval vse, ki danes lezemo čez štirideset. Takrat pa smo mulci prebrali vse vejice in pike, saj drugega vira ni bilo. Spominjam se druge številke nekje konec poletja leta 1984, zaradi nevihte temne dnevne sobe, Commodore 64 na tleh pred televizorjem in očeta, ki prepisuje programe v Basicu črko po črko. To so neizbrisni spomini kot fotografski utrinki. Prvi Moj mikro, njegovo drugo številko je k nam prinesel sosed, ki ni imel računalnika. Vse ostalo je zgodovina. Kot nekdanji Amigaš imam še vedno izvod, kjer na naslovnici kraljuje Amiga 500, kot reklama takratnega uvoznika podjetja Konim. Pa kako smo čakali na predstavitev Amige 4000. Tudi ta izvod hranim v predalu. V letih, ki so sledila in so zmagali PC-ji, je tudi zanimanje za revijo pri meni upadlo in vse se je preselilo na splet. Moj Mikro pa je postajal vedno bolj strokovna in specializirana revija, ki ji še danes ni para. Vsi smo radi brali igrice na zadnjem delu revije, z novo državo pa so izginili tudi slavni piratski mali oglasi.
Pokojna Juga, bog ji daj večni mir, obdobje bolj normalnih ljudi, če ne celo sistema, je imela celo vrsto revij, Mikru je še isto leto sledil Svet kompjutera, ki izhaja še danes, pa Računari, v katerem je krateka vadnica programskega jezika BASIC, nekje okoli 1985 začrtal mojo življenjsko pot. Ko sem se v tretjem razredu naučil pisati enostavne programe na domačem računalniku C64. Ne smemo še mimo Galaksije, ki bi lahko veljala kot najstarejša jugoslovanska revija, a so se iz znanosti in tehnike v računalništvo preusmerili relativno pozno.
Isti mesec kot Moj Mikro se je pri Dnevniku pojavil tudi Bit pod taktirko Jožefa Vilfana, ki pa ni živel več kot dobro leto in pol.
Joker spremenil pokrajino
Med splošnimi revijami je Mojemu Mikru v obraz v devetdesetih pogledal še Monitor s prebegom posadke Mojega Mikra, posebna zgodba pa so računalniške revije s tematiko iger. Moj Mirko je bil valilnica talentov vseh poznejših konkurentov. Avtor tega članka je nekje okoli leta 1990 dobil prvo objavo v eni od številk Mikra za inventivno rešitev kod igre Populous. Prav v tem obdobju sta se v globinah Mojega Mikra smukala dva čudna najstnika s še bolj čudnimi kraticami namesto imen, ki sta opisovala igre. Njuno zagnanost so opazili tudi pri novoustanovljeni diviziji Delo Revije, ki je izdajalo Moj Mikro in fanta sta sestavila prototip revije, ki še danes nosi ime Joker. David Tomšič in Sergej Hvala, entuziasta, ki nista le ustvarila igričarsko specifične revije, pač pa sta na novo spisala tudi temelje slovenskega jezika. Mikrov »spin-off« Joker smo in še beremo tudi zaradi izjemne drugačne in duhovite slovenščine. Dvobarvni magazin na »skretpapirju« so 16-letnemu mulcu, avtorju tega članka, prvič potisnili v roke nekega pozno pomladanskega dne 1992 na ljubljanski računalniški fakulteti. Zaradi nesposobnosti »kravatarjev« je takrat šel edini izvod hitro v maloro, večina ekipe, tudi Mojega Mikra pa je prebegnila k Monitorju in takrat na novo ustanovljeni reviji za igrice Megazin (ta ni trajal dolgo, do konca 1995). Leto pozneje so odgovorili v Delu Revijah z »restartom« Jokerja (september 1993), ki izhaja vse od takrat naprej, najprej kot prilogo Mojega Mikra in potem od 1994 naprej kot samostojna revija.
Domači trg je prenesel še nekaj eksotike, od Software Powerja z DVD-jem, Wininija in še kake obskurne revije, ki je danes ni več in se ne spomnimo niti imena. Zgodaj v novem tisočletju sem pri eni od slovenskih medijskih hiš ustvarjal Connect, revijo za mobilnike, ki je prav tako izgubila smisel že vrsto let nazaj in takrat smo v Slovenijo pripeljali celo PC Magazine. Revijo ki je izhajala od zagona IBM-ovega PC-ja 1982 pa vse do januarja 2009, ko je šla v crkot kot tiskana edicija. V Slovenijo smo ob zagonu pripeljali celo slovitega kolumnista in avtorja revije, Johna C. Dvoraka. Danes 63 letni gospod se je tako navdušil nad slovensko kulinariko, natančneje nad »cveki« z regratom in bučnim oljem, da je ob vrnitvi v ZDA moral izdatno razlagati domačim carinikom, kaj mu bo 6 steklenic bučnega olja. Tudi PC Magazine v slovenščini ni imel dolgega življenja, trg preprosto ni več prenesel specifike, sploh specifike ameriške vsebine, ki smo jo večinoma prevajali.
Nazaj h kruti realnosti
Moj Mikro ali med »strokovnimi« krogi znan tudi kot Mikrić, je pred leti z potopom Dela Revij, kot še ene tipične slovenske butalske požrešnosti, zaplul v nevarne vode in tudi nasedel na čeri. Najprej smo ga bili prisiljeni spremeniti v dvomesečnik, kakovost in kompleksnost tem pa je še vedno ostala na zavidljivi ravni. A internet je hočeš nočeš naredil svoje, podalpski cirkus pa je v takih časih de facto postal premajhen za rentabilno nadaljevanje. Ko smo pred štirimi leti rešili največji medijski brodolom v zgodovini Slovenije, sem se po 20 letih od opisa rešitve za Populous nenavadno in nepričakovano znašel na zadnjih straneh številk Mojega Mikra kot pisec rubrike »nostalgija«. Tudi zato, ker je aktualni urednik, mravljica, entuziast in po svoje norec, večino revije spisal sam in kot prijatelju pač priskočiš na pomoč.
Pišem zadnje stavke v zadnji izdaji Mojega Mikra v taki podobi in zasedbi. Po svoje je to zame posebna čast, da lahko najstarejšo slovensko računalniško revijo (v kateri sem nehote začel medijsko pot), ki je nesporno zakrivila, da je računalništvo dobilo dodaten zagon tako najprej v Jugi in pozneje v Sloveniji. Posebej cenim vse ostale entuziaste pri konkurenčnih projektih, sploh »šaljivce«, čeprav bom pogrešal enega od njihovih ključnih ljudi, ki se je v rosnih letih poslovil pred nekaj meseci. Aleks Hropot Quattro, del Cream Teama revije Joker, desetega brata revije, ki jo berete. Moj Mikro kot tak odhaja v lepše kraje, ali bo doživel ponoven zagon pod politično motiviranim prevzemom, je vsaj zame uganka.
Moj Mikro obstaja
Čeprav so arhivi zaradi omenjenih dogodkov Dela Revij izpred pred nekaj let praktično uničeni in izginuli, Mikro pa boste našli v celoti le še v kaki knjižnici ali pri katerem od entuziastov, smo tik pred zdajci naleteli na praktično celoten arhiv od prve številke naprej. Zahvala gre mojemu računalniškemu kolegu in geniju, s katerim sva pred dvema desetletjema plavala na valu Amige, Tomažu Kacu.
Na spletnem naslovu pc.sux.org/indexMMSlo.html najdete praktično vse Mikra od začetka pa do 1993, s čimer se ohranja dediščina prve računalniške revije.
Ne manjkajo niti druge slovenske in ex-yu revije, pa tudi nekaj knjig. Izjemno delo!
Tomaža Kaca, danes mojstra kode pri Comtradu (ex. Hermes SoftLab), smo ob njegovem »podvigu« uspeli povprašati o Mojem Mikru.
Takole nam je odgovoril: »Po več kot tridesetih letih je težko opisati občutek, ko sem dobil v roke novo številko Mojega Mikra, kupljenega v kiosku v sosednjem naselju. Takrat so konec revije krasili opisi novih iger, tako da se je revija brala od zadaj naprej (med hojo domov). Večinoma pa se spominjam opisov računalnikov in dodatkov, za katere takrat ni bilo denarja, si jih pa zato lahko privoščimo danes po še večjih cenah preko eBaya. Moj Mikro mi bo vedno ostal v spominu kot najboljša slovenska (in takrat tudi Jugoslovanska) revija brez katere ne bi bilo domače računalniške scene v takšnem obsegu kot smo jo imeli.«
Artur Aichi Švarc
