Človeštvo se je s podobnimi razmerami spoprijemalo v 15. stoletju, po iznajdbi tiska. Pred tem so bile knjige redke in drage, kdor je potreboval informacijo, se je moral močno potruditi, da jo je našel. Zaradi tiska pa so cene knjig v kratkem času močno padle, informacije so postale lažje dostopne. Tehnološka iznajdba je vplivala na takratno družbo in sprožila družbene spremembe. Vzpostavilo se je sodelovanje med učenjaki, ki je temeljilo na javni in transparentni izmenjavi odkritij in iznajdb, kar je postalo temeljno načelo delovanja moderne znanosti. Javne in vsem dostopne objave, ki jih lahko vsak, če želi in zna, preuči in argumentirano izrazi svoje mnenje.
Digitalne tehnologije, brez katerih ne znamo več živeti, so povzročile, da vsak trenutek z običajnimi aktivnostmi – pa če to želimo ali ne – ustvarjamo najrazličnejše informacije, ki se skladiščijo in so na voljo za preiskovanja in analize. Zelo se moramo potruditi, marsikdaj pa to ni mogoče, da za seboj ne puščamo preveč informacij. Ne gre le za podatke, ki jih aktivno objavljamo na spletu, kot so zapisi na družbenih omrežjih, temveč tudi za tako imenovane metapodatke, kot so na primer lokacije pametnih telefonov, zgodovina spletnih iskanj, podatki nadzornih kamer in še cela vrsta drugih podatkov. Svet je postal močno »prosojen« za vse vrste podatkov oziroma, kot je napovedal dr. Požarnik, človek je postal steklen.
V dobi »velikih podatkov«, ko beležijo vse, kar je na voljo, in univerzalnosti dostopa do informacij to povzroča spremembe na ravni dojemanja informacij. Ko postane nekaj javno znano, informacije nima le določena skupina ljudi in se ne moremo več pretvarjati, da nečesa ne vemo. Ni opravičila, nisem vedel, ker bi moral vedeti, glede na to, da je neka informacija javno dostopna. Nič več zatiskanja oči. Ne samo, da vsi vse vemo, velja tudi, da se vsi zavedamo, da vsi drugi vedo to isto. Dennett pri tem omenja pedofilske škandale v katoliški cerkvi. Pred desetletjem je zanje vedelo nekaj ljudi, a se ni nič spremenilo. Do sprememb je prišlo šele, ko je postalo jasno, da o škandalih vsi vedo vse.
Nenadoma torej živimo v svetu, v katerem skrivnosti ni več mogoče hraniti. Oziroma skrivnost ostane skrivnost le določen čas. Kolikšen je ta, je odvisno od sposobnosti skrivanja, tehnološki napredek pa ga zmanjšuje. Družba težko deluje, če vsi vse vidijo in vse vedo, vsak namreč potrebuje nekaj zasebnosti, da je sproščen in kreativen. Ljudje bomo morali razviti obrambne mehanizme, sicer se nam ne obeta nič dobrega. Internet moramo dojemati kot javni prostor izmenjave informacij, kjer nič ne ostane skrito, in ne kot prostor, v katerem nekaj povemo, potem pa menimo, da je to skrito in anonimno.
Nekaterih ne moti, tako vsaj trdijo, če se o njih ve prav vse in če so nenehno pod nadzorom kamer. A le redki od teh se odločijo sodelovati v resničnostnem šovu Big brother. Za to gre. Ves svet postaja velik resničnostni šov, v takem okolju pa se bodo dobro znašli le ljudje, ki se bodo po potrebi sposobni skriti pred pogledom »velikega očesa«, kar internet pravzaprav je. Zanimivo pa bo videti, kakšne oblike sodelovanja in medsebojnih odnosov se bodo pojavile in katere bodo uspešne v takem »prosojnem« okolju. Nič ne bi imeli proti temu pravilu »več kot deliš, več dobiš«.
Marjan Kodelja
