Število širokopasovnih priključkov na 100 prebivalcev je načeloma zanimiv, a preveč suhoparen podatek, da bi povedal dovolj. Po zadnjih podatkih je priključkov, ki zadostijo osnovnemu pogoju, da je hitrost višja ali enaka 1 Mb/s, okoli 350 tisoč, kar pomeni 17,28 odstotno penetracijo. Penetracija pa ne pove, kje je hitri dostop možen in po kakšni ceni. Malce se bomo ponavljali, a vsem je jasno, da smo v mestih glede cen in različnih paketov na boljšem od prebivalstva na podeželju. Ravno to je drugi vzrok digitalne ločnice.

Ločnica? Ne, prepad!

Kot ilustracijo besed ministra za razvoj si oglejmo tole zgodbico. Vas na Štajerskem. Okoli 350 gospodinjstev. Torej ne ravno mala, pa tudi pretirano velika ne. Ta vas ima že več kot dvajset let kabelsko televizijo. In seveda tudi telefon. Kot veliko Slovencev bi tudi vaščani te vasi radi v internet. Pa gre? Ja, s klicno povezavo? Prek klasičnega ali »celo« ISDN-modema. To je sicer samo za dostop do interneta dovolj, kaj več, recimo trojček, pa ne pride v poštev. ADSL? Ne. Je predaleč od centrale. No ja, trije ali štirje, ki so bili prvi, ga imajo, drugi pa ne, ker napeljava pač ne zmore. Kaj pa internet prek kabelskega operaterja? Ne. Zakaj? Ker kabelski operater, na katerega je vezana ta vas, interneta sploh ne ponuja. In tudi če bi ga, je napeljava že tako stara, da je še televizijski signal čisto fuč, kaj šele kaj več. Treba bi bilo zamenjati infrastrukturo, za kar pa se kabelskemu operaterju žvižga, ker gre le za 350 gospodinjstev in je to »mala malica«. Pa so klicali na Telekom. Tam so jim rekli, da te vasi na seznamu investicij ni. Optični kabel je zračne črte sicer res kak kilometer stran (celo v dveh smereh), a je 350 gospodinjstev pač premalo, da bi se kaj pametnega gradilo, torej ne nameravajo narediti nič. In ker več ali manj vsi ponudniki tržijo svoje storitve prek Telekomove napeljave, bi bilo isto, če bi klicali katerega koli drugega. So pa na Telekomu povedali, da lahko ta vas oziroma občina, v kateri ta vas leži, zaprosi za evropska sredstva, ker ta pa da so na voljo. In so klicali na občino, kjer pa so zadevo tako dolgo mečkali, da so potekli vsi roki. In vaščani so »izviseli«. Ne le da v doglednem času ne bodo imeli možnosti širokopasovnega dostopa, še kabelska televizija bo »crknila«, saj je napeljava prastara in šli bodo nazaj na sobne antene. Pa da ne bo pomote. Ne govorimo o kakšni oddaljeni pohorski vasici. Govorimo o vasi v ravnini, od manjšega mesta oddaljeni slabih 5 kilometrov, kjer imajo vse okoliške vasi širokopasovni dostop.

Lahko v tem primeru govorimo o ločnici? Mislim, da lahko. Morda ta res ni tako velika, a vprašajte katerega od vaščanov, ko gre na primer v bližnji Maribor in je ta ves razkopan od strojev, ki polagajo optične kable, kako se počuti. Vsa okolica gre naprej, on pa nazaj. Počuti se še kako »ločeno«. Še bolj pa njegovi otroci. Njihovi prijatelji gledajo 90 televizijskih kanalov in surfajo z megabiti in megabiti pasovne širine, on pa gleda POP TV prek sobne antene.


Se digitalna ločnica manjša ali veča?
Nebojša Živković

Pojem »digitalna ločnica« označuje razliko med ljudmi, ki imajo računalnik, in tistimi, ki ga nimajo. Torej, ko govorimo o digitalnem razslojevanju, govorimo o domačih uporabnikih, in ne o poslovnih subjektih. Po podatkih analitske hiše IDC, je zadnjih nekaj let segment domačih uporabnikov (consumer) v porastu, kar pomeni, da vse več domačih uporabnikov kupuje računalnike. Tudi ponudniki se vse bolj usmerjajo na ta segment, kar opažamo predvsem po agresivnem oglaševanju in večji prisotnosti v velikih trgovskih centrih. Toda ali ta porast prodaje v segmentu domačih uporabnikov pomeni tudi zmanjševanje digitalne ločnice? Če upoštevamo dejstvo, da povprečne cene na letni ravni padajo za 2–5 %, v letu 2007 pa je po podatkih IDC število prodanih enot v segmentu domačih uporabnikov zraslo za 8,4% na letni ravni, se nam ponuja sklep, da se digitalna ločnica v Sloveniji zmanjšuje. Vendar pa je ugotovitev, ali se digitalna ločnica zmanjšuje, odvisna še od nekaterih drugih dejavnikov. Namreč, dejstvo, da prodaja v segmentu domačih uporabnikov narašča, ne pove veliko o tem, ali je kupljeni računalniški sistem nova namestitev ali le nadgradnja obstoječega sistema. Ker so ljudje z najnižjimi dohodki najobčutljivejši na ceno, lahko sklepamo, da se bodo odločali za najcenejše različice – namizne računalnike. Pa vendar podatki pravijo drugače. IDC opaža, da je, kar zadeva domače uporabnike, trg namiznih računalnikov v letu 2007 rasel edino v cenovni kategoriji nad 1000 USD. Torej lahko sklepamo, da srednji cenovni razred namiznih računalnikov počasi postaja tržno nezanimiv. To niti ni presenetljivo, saj se tudi prodajalci zavedajo, da v nizkem in srednjem cenovnem razredu lahko iztržijo le minimalen dobiček in se zato raje usmerjajo proti sistemom višjega cenovnega razreda ali celo prenosnikom. Visoka inflacija, naraščanje življenjskih stroškov in tržna »nezanimivost« poceni računalniških sistemov torej negativno vplivajo na digitalno ločnico med prebivalstvom. Če ne bo pomembnejših premikov glede zagotavljanja poceni računalnikov najbolj socialno ogroženim družinam in uporabnikom, bodisi s strani vlade bodisi s strani proizvajalcev, se lahko zgodi, da se bo digitalna ločnica celo poglobila.

KAJ POVEDO KAZALCI

V roke pa nam je prišla svojevrstna in bolj celovita raziskava organizacije »The Information Technology and Innovation Foundation« oziroma ITIF (www.itif.org). Ti so podatke Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter podatke Evropske komisije (komisariata za informacijsko družbo) predstavili z nekoliko drugačno statistično metodologijo. Če vas zanima, gre za seštevek standardnih rezultatov oziroma z-vrednosti glede na tri bistvene tipe podatkov: število širokopasovnih priključkov glede na število gospodinjstev, povprečna dostopna hitrost prenosa podatkov v smeri k uporabniku ter najnižja možna cena na 1 Mb/s. V izvirni raziskavi Slovenija ni zajeta, tako da uradnih podatkov zanjo nimamo, smo pa ugotovili formulo oziroma metodologijo izračuna ter približno ocenili, kam bi se uvrstila.

No, pa po vrsti. Pri popisu prebivalstva leta 2002 so našteli dobrih 555 tisoč družin. Po nekaterih drugih, nepotrjenih podatkih, naj bi bilo v Sloveniji danes okoli 600 tisoč družin. Vzeli smo ta podatek in izračunali, da penetracija širokopasovnih priključkov glede na družine znaša 0,58. Ta podatek je dokaj natančen. Preostala dva pa sta zelo pavšalna. Kakšna je povprečna hitrost? Pa poglejmo. Optika, kjer so cene najnižje, ni tako razširjena, zato smo jo zanemarili. Večina priključkov je torej xDSL, od teh pa ADSL. Ker so najcenejši osnovni paketi (1 Mb/s), predvidevamo, da je teh največ, kar ostane, pa nekoliko dvigne povprečno hitrost. Ocenjujemo torej, da se povprečna hitrost giblje med 2 in 3 Mb/s, vzeli smo torej hitrost 2,5 Mb/s v smeri k uporabniku. In še najnižja cena? Tu smo optiko upoštevali. T-2 ponuja 10 Mb/s za 14 €, SiOL pa 20 Mb/s za 28 €. Iz tega sledi, da je cena na Mb 1,4 € oziroma preračunano 2,17 $. Upoštevajoč te podatke, bi se Slovenija uvrstila na 16 mesto. Ni pa naš izračun popolnoma pravilen, saj so v tabeli zajeti rezultati iz leta 2007, mi pa smo upoštevali novejše. Kar je dodatno pomembno, saj ima podatek o penetraciji glede na družine v celotnem izračunu najvišjo težo. Upoštevajoč to, se torej uvršamo v drugo polovico lestvice, kar niti ni tako slabo!

DržavaDosegljivost/gospodinjstvaPovprečna hitrost (Mb/s)Najnižja cena na Mb/sRezultat
1,00Južna Koreja0,9349,500,3715,93
2,00Japonska0,5563,600,1315,04
3,00Finska0,6121,700,4212,22
4,00Nizozemska0,778,801,9011,77
5,00Francija0,5417,600,3311,58
6,00Švedska0,5416,800,3511,52
7,00Danska 0,764,601,6511,47
8,00Islandija0,836,104,9311,18
9,00Norveška0,687,702,7411,02
10,00Švica0,742,303,4010,79
11,00Kanada0,657,603,8110,61
12,00Australija0,591,700,9410,54
13,00Velika Britanija0,552,601,2410,32
14,00Luksemburg0,563,101,8510,27
15,00ZDA0,574,902,8310,23
16,00Nemčija0,476,001,1010,19
17,00Belgija0,576,303,5810,15
18,00Portugalska0,448,101,2410,15
19,00Nova zelandija0,422,501,059,68
20,00Španija0,491,202,279,67
21,00Italija0,414,201,979,54
22,00Avstrija0,457,204,489,39
23,00Irska0,462,104,729,01
24,00Grčija0,181,001,418,24
25,00Madžarska0,293,304,678,23
26,00Poljska0,237,906,477,83
27,00Češka0,302,009,707,01
28,00Slovaška0,223,509,386,78
29,00Turčija0,232,0015,755,24
30,00Mehika0,201,1018,414,40
Slovenija0,582,502,1710,26

Tabela: Kam se uvrščamo na lestvici razvitosti širokopasovne infrastrukture organizacije ITIF

STRATEGIJA ALI SEZNAM ŽELJA?

Še kratek pogled v prihodnost. Oziroma cilji, ki so jih zapisali v Strategijo razvoja širokopasovnih omrežij v Sloveniji.

• Širokopasovna infrastruktura mora omogočiti vsem prebivalcem Slovenije širokopasovni dostop do leta 2010.
• Širokopasovna infrastruktura mora omogočiti pokritost vsaj 90 % prebivalstva z eno vrsto širokopasovnih dostopov z hitrostjo, ki omogoča zahtevnejše širokopasovne storitve minimalno 2 Mb/s do konca leta 2010.
• Omogočiti 90 % prebivalcem dostop do storitve trojčka in hitrosti vsaj 20 Mb/s do leta 2015.
• Omogočiti 90 % prebivalstva optične povezave do doma (FTTH) do leta 2020.

Jasno je, da država ni dolžna plačati izgradnje takšnega omrežja. Njena naloga je ustvarjanje pogojev, da bodo ti cilji doseženi. Infrastruktura pa ni vse, šepa nam razvoj vsebin, predvsem na dveh področjih: e-zdravje in e-učenje. Tudi slednje je povezano z odgovorom na osnovno vprašanje, rdečo nit tega članka: Kaj si lahko privoščimo?


Dodatno branje:

Cene izdelkov na slovenskem trgu v luči nizke vrednosti dolarja

Kako kupovati pametno. Spletne trgovine zavajajo kupce!

Zakaj gre vse mimo nas

Primerjava med cenami v Sloveniji in državah Evropske unije

2/2

Moj mikro, julij-avgust 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič