Res, koliko si lahko privoščimo? Eni, kot kažejo debate o tajkunizaciji države, vse več, drugi pa žal vse manj. Skrbi me, da bomo ti drugi začeli o računalnikih govoriti kot o luksuzu, ne pa o napravi, orodju, brez katerega si težko predstavljamo sodobno življenje. Zakaj ne bi recimo tudi v Sloveniji imeli možnost kupovanja OLPC-ja 1 za 2, samo da drugi ne bi šel v Afriko, ampak recimo na Kozjansko? Ali v Haloze? Ali tistim 200.000 ljudem, ki v Sloveniji živijo pod pragom revščine? Če bi ta področja samo še pokrili s signalom, bi bil učinek bistveno večji. Če ob nizki ceni za fancy OLPC daš zraven malo več, pa imaš občutek, da si naredil nekaj finega, še zlasti če bi se ga recimo pri nas ne dalo dobiti na drug način? Zakaj se vlada ali naši lokalni Negroponteji ne bi spomnili tega?

Ne pričakujem od države, da mi kupi osebni računalnik in/ali plačuje mesečno naročnino na internet. Pričakujem pa nekaj drugega. Da se drži obljub, ki jih je dala o razvoju informacijske družbe. Bogate in uspešne države, kjer državljani, mimogrede, občutno bolje zaslužijo, imajo oblikovane strategije informacijske družbe. Mi smo ministrstvo, ki se je s tem ukvarjalo, ukinili in njegovo delo tako razmetali, da zdaj seveda iz vsega skupaj ni nič. No ja, je – hvalimo se, da nas je Cap Gemini postavil na visoko mesto, kar zadeva e-upravo. E-uprava mora nekaj e-upravljati. In če bo šlo tako naprej, bo iz tega e-nič.

Strategija razvoja širokopasovnih priključkov. Kako zanimivo! Predlog tega je visel na spletni strani direktorata za elektronske komunikacije, zdaj pa čakamo, da ga bodo sprejeli. Stavim, da tik pred volitvami, saj bodo lahko takrat volivcem tvezili, kako so s tem postavljeni temelji za razvij turbohitrih linij v vsako slovensko vas in vam pihali na dušo, da jih volite. In če bodo res prišli na oblast, bodo na vse skupaj pozabili, ker ne bo denarja, saj bo treba s kakšnim rebalansom proračuna nekje nekaj vzeti, da se bo nekje lahko dalo. In vzelo se bo kje? No, če bodo zmagali oni drugi, bo vse skupaj, kar zadeva končni učinek, enako – nova oblast se tega ne bo lotila že iz preprostega razloga, ker je to s preglasovanjem sprejela stara oblast. In bomo spet na – oslu.

Kaj pa je s strategijo obnavljanja odsluženih računalnikov? Ideja, ki v svetu dokaj dobro deluje. Nekaj novih delov za majhen denar, nato pa ti še vedno dovolj dobri računalniki romajo socialno ogroženim, v šole ali na druga mesta, kjer novi ali zmogljivejši niso potrebni. Vloga države res ni, da vse to plača, čeprav tudi to ne bi bilo odveč, lahko pa oblikuje pogoje, da je zasebni ali civilni sektor nagrajen, če se odloči za takšne poteze. Nič od tega ni bilo storjeno. Pa da ne bomo kritizirali le enih – nič se ni zgodilo pod niti eno vlado do zdaj. Ne morem pozabiti ideje bivšega ministra za znanost in visoko šolstvo, Jureta Zupana, o »računalniku v vsak dom«. Ni pomembno, da je bila ideja že v osnovi nedorečena in pavšalna, še tisto, kar je bilo zapisano, je ostalo zgolj črka na papirju. Nič niso naredili! Pa bi morali!

Politiki se obnašajo, kakor se jim zljubi oziroma se jim zdi, da bi se morali obnašati. Draga gospoda! Če nekaj napišete in naredite to napako, da to tudi javno objavite, potem ste se s tem zavezali, da boste to, kar piše, tudi naredili. Vsi ljudje niso neumni in nekateri pomnijo, razmišljajo in povezujejo. In ugotovili so, da so oblastniki namesto omogočanja, da socialno ogroženi lažje pridejo do računalnika, pred leti sprejeli pravilnik o nadomestilih za avtorsko delo in cene so šle nekoliko gor! Kaj pa šole? Statistika bo pokazala, to stavim, da se je število računalnikov v zadnjih štirih letih povečalo. Res? Upam, da v ta statistični »umotvor« ne bodo všteti tudi oni, ki so sicer v razredih, a so pokvarjeni!

DIGITALNO RAZSLOJEVANJE!

Digitalna ločnica oziroma digitalni prepad med državljani, ki imajo računalnik, ter onimi, ki ga nimajo, je čedalje pomembnejše vprašanje v Evropski uniji. Logika pove, da bo prepad vse širši, če določen del prebivalstva ne bo mogel kupiti lastnega računalnika. Javna mesta z računalniki, oziroma e-točke, so zgolj kratkoročni način gašenja požara oziroma omogočanja dostopa do interneta tistemu delu prebivalstva, ki nima druge možnosti. Dolgoročno pa je jasno, da če želimo resnično zgraditi informacijsko družbo, to ne bo dovolj. Doma bodo vsi (oziroma vsaj skoraj vsi) potrebovali računalnik, kot danes potrebujejo poštni nabiralnik, saj bo digitalni dostop pogoj za normalno življenje, učenje, sobivanje. Na žalost ali na srečo, stvar osebne odločitve!

Pri rednem pregledovanju trga računalniške opreme, smo prišli do sklepa, da so računalniki pri nas sicer res iz leta v leto cenejši, vendar na žalost še vedno dražji kot na večjih oziroma bolj konkurenčnih trgih. Pred leti nismo verjeli, da bo danes mogoče kupiti računalnik s ploskim monitorjem že za 400 evrov. Pa to niti ni tako poceni, saj na primer v ZDA, ki je neprimerno bogatejša država od nas, lahko kupite računalnik (brez monitorja) že za okoli 150 dolarjev. Sicer manj zmogljiv in z Linuxom, a vendarle sposoben opraviti vse tiste naloge, ki so pomembne za digitalno družbo. Delno je temu tako zaradi konkurence, niso pa odveč niti spodbude države. Če pogledate to ceno in minimalno ameriško plačo, lahko hitro povlečete vzporednice. Oziroma – tudi nesrečniki si lahko privoščijo računalnik.

Pa se malo poigrajmo s številkami (glej tabelo 1). Zbrali smo podatke o minimalnih plačah v državah Evropske unije in te primerjali s tamkajšnjimi povprečnimi cenami namiznih in prenosnih računalnikov. Vidimo, da imajo države z višjim bruto nacionalnim dohodkom tudi višje minimalne plače, kar pomeni, da si tamkajšnji »reveži« lažje privoščijo računalnik, kot na primer državljani Slovenije z minimalnimi prihodki.

Tak pristop seveda ne poda popolne slike in le delno odgovori na vprašanje, koliko si lahko privoščimo. Upoštevati je namreč treba več parametrov. Recimo dejstvo, da nakup računalnika ni med prvimi na prednostnem seznamu nakupov socialno ogroženih družin. Zagotovo je na prvem mestu hrana, nato energenti in oblačila, če pa kaj ostane, lahko dajo na stran in varčujejo za računalnik (oziroma kaj drugega). Podražitve hrane in energentov vplivajo na zmanjševanje »prostega« in varčevanju namenjenega denarja, kar pomeni, da se daljša čas, potreben, da se privarčuje dovolj. Skrb vzbuja tudi dejstvo, da je vse več družin, ki jim na koncu ne ostane niti evro za varčevanje. Ali če pogledamo nekoliko drugače. Če je prej na mesec ostalo 40 evrov, ste morali za najcenejši računalnik počakati 10 mesecev, če vam danes ostane 20 evrov, čakate skoraj dve leti. V tem času pa se lahko marsikaj spremeni. Na žalost tudi na slabše. Ne čudi torej podatek, da največ kupcev računalnike, televizorje in druge bolj ali manj potrebne elektronske naprave, kupuje na obroke – še največ na 24 mesecev. Podražitve, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih, so podobne posledice povzročile tudi pri državljanih s povprečno plačo. Tudi pri njih se je podaljšal čas, potreben, da se v družinskem proračunu zbere dovolj denarja. Realno si torej kljub nižanju cen računalniške opreme lahko privoščimo manj, kot smo si pred leti. Ali vsaj pred podražitvami!

Čudi nas, da pri nas ni razvit trg tako imenovanih obnovljenih računalnikov. Gre za to, da podjetja ali posamezniki podarijo (oziroma prodajo) star računalnik komu, ki ga je pripravljen obnoviti. Ta ga dobro očisti, zamenja izrabljene dele, potem pa tak računalnik po ceni, občutno nižji od novega računalnika, ponovno pošlje na trg. To bi imelo tudi pri nas več koristnih učinkov. Ne le, da bi tudi manj premožnim omogočili nakup spodobnega računalnika, tako bi vsaj za nekaj časa odmaknili problem odlaganja e-odpadkov v prihodnost. Na vseh večjih trgih občutno bogatejših držav taka ponudba obstaja, pri nas pa ne. Vsaj urejena ne. So pa primeri, ko podjetja ali posamezniki star računalnik donirajo. Hvalevredno! A tega je malo, vsekakor ne dovolj! Še posebej ne, ker tak računalnik običajno ni obnovljen. Če nihče drug, bi to lahko počeli računalniški servisi, vključno s podjetji, ki ponujajo popravilo računalnika na domu. V razmislek njim. Ali ne bi tako svojim strankam ponudili nekaj, kar bi njim pomenilo dodatno ugodnost, vam pa konkurenčno prednost?

Moj mikro, julij-avgust 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič