KAKO POMEMBNE SO TRGOVINE?

Po IDC-jevih podatkih je bil lani slovenski IT-trg vreden okoli 900 milijonov dolarjev. To pomeni približno 600 milijonov evrov, po trenutnem tečaju, kar sicer zaradi neprestanega spreminjanja vrednosti dolarja ni najnatančnejša številka. A vseeno. Mimogrede, država na leto za IT »zmeče« vsaj 100 milijonov evrov, kar pomeni, da je največji in daleč najpomembnejši posamezni kupec IT-opreme in storitev.

Od teh 600 milijonov približno 133 milijonov evrov prinese prodaja namiznih in prenosnih računalnikov. Zanimalo nas je, koliko od tega gre prek trgovin – klasičnih in spletnih. Po naši oceni, ki je zelo groba, približno 24 milijonov ali slaba petina. Je pa od ponudnika do ponudnika različno, koliko opreme proda prek trgovcev. Najmanj, slabih 10 odstotkov, Apple, in največ, dobrih 26 odstotkov HP. Za HP so torej trgovci pomembnejši kot za Apple, za vse, to tudi ne smemo prezreti, pa so tako ali tako najpomembnejši kupci podjetja (sem štejemo tudi prej omenjeno državo). Ali drugače – cene za podjetja prodajalec oblikuje glede na velikost njihovega naročila in so običajno nižja od cen, ki jih za podobne izdelke plačujemo »običajni« kupci. Dejstvo, da je manj pestra ponudba modelov prenosnih in namiznih računalnikov namenjenih domači uporabi, spet potrjuje našo tezo.

MASLO NA GLAVI TRGOVCEV

Del »krivde« za višje cene, pa je tudi na plečih trgovcih, oziroma bolje rečeno, na račun odsotnosti prave konkurence med njimi. Največji trgovec, BigBang diktira dogajanje na trgu, s tem pa posredno tudi cenovno politiko. V razumljivem jeziku to pomeni, da trgovec sam sebi določa maržo (odstotek cene izdelka), s katero bo delal, kar je njegova pravica in edini možen način dela na prostem trgu. Vendar če na trgu ni prave konkurence, se pravi, da imamo na eni strani močnega ali par močnih trgovcev, na drugi strani pa manjše brez prave moči, lahko pride do anomalij. Največji od dobavitelja izposluje najboljše pogoje, kar pomeni, da nihče od drugih, manjših trgovcev, ne more biti cenovno ugodnejši. Vsi pa izdelke v večini primerov dobijo iz istega vira. Ne pa vedno. Obstaja tudi sivi uvoz, čeprav ta izraz ni najprimernejši, glede na dejstvo, da v tem primeru trgovec kupuje od vira iz držav Evropske unije, kar je od vstopa Slovenije v EU popolnoma legalno. Trgovec lahko zatorej ponudi boljše pogoje ali pa izdelke (modele), ki jih prek »uradnega« kanala ni. Glede na nesporno dejstvo, da so v večini primerov cene izdelkov pri nas višje kot drugje, lahko zapišemo naslednje: tega je premalo oziroma so ti trgovci premajhni, da bi imeli vpliv na večjo konkurenčnost med trgovci, ali pa da ti razliko v ceni, ki tako nastane, preprosto zadržijo zase.

PLAČILO ZA BOLJŠE MESTO

Trgovci od dobaviteljev zahtevajo dodatna plačila. Bodisi za boljša mesta v trgovini in (ali), to je še zanimivejše, a manj znano, zahtevajo plačilo za objavo njihovih izdelkov v trgovčevem prodajnem katalogu. Če se dobavitelj s tem ne strinja, ga ni v katalogu, običajno pa tudi na policah ne. Tako dobavitelji plačajo dobršen, če ne celoten strošek publikacije, katere namen je reklamiranje trgovca in vabljenje kupcev v njihove trgovine. Podobno velja tudi za spletne trgovce, ki dodatne zaslužke »lovijo« nekoliko drugače. Zaračunajo boljše (višje) mesto med rezultati iskanja ali objavo oglasnih pasic na lastni spletni strani, v nekaterih primerih pa dobavitelj sofinancira skupno oglasno pasico, ki jo objavijo v spletu in ki tako kot tiskane publikacije, privablja kupce v spletno trgovino. Vsi ti stroški pa, ne boste verjeli, se na koncu poznajo pri ceni izdelka.

VIŠJE CENE ZA MANJ?

Že dlje časa so za kupce od vseh z računalništvom povezanih izdelkov najzanimivejši prenosni računalniki. Že hiter pregled ponudbe na evropskih trgih pokaže zanimiva trenda: isti modeli so cenejši ali pa za skoraj isti, v nekaterih primerih pa celo za manjši znesek, dobite zmogljivejši model, ki se skriva pod isto oznako.

Na splošno pa je primerjava prenosnikov zelo otežena. Delno zaradi tega, ker imajo proizvajalci za podoben model različne označbe glede na trg, na katerem je ta na prodaj, ali pa so določeni modeli (običajno manj zmogljivi) na voljo le na tako imenovanih razvijajočih se trgih, kamor nas uvrša večina globalnih ponudnikov. Namenoma ali ne, z merico previdnosti, lahko torej zatrdimo, da ponudniki še vedno ščitijo svoje lokalne »naložbe«. Še večja zmeda pa je, ko pogledate prenosnike po namenu, torej ciljnih skupinah. Vzemimo konkretna primera. Dell je lani pri nas prodal največ prenosnikov družine Latitude, ki so namenjeni malim in srednje velikim podjetjem in jih v tujih trgovinah za končne kupce preprosto ne prodajajo. Ali pa HP-jev Pavilion. To je prenosnik za domačo rabo, ki je sicer pri nas dosegljiv, vendar ne prek uradnega HP-jevega kanala. Kar pomeni, da trgovec, ki tega prodaja, znaj morebiti plača celo višjo ceno, kot bi jo, če bi zadevo prevzeli domači distributerji. Glede na razliko med cenami teh prenosnikov pri nas in v tujini bi lahko ocenili, da je temu res tako, lahko pa tudi, da trgovec pač izkorišča dejstvo, da te prenosnike prodaja zgolj on.

Z oznakami je torej čista zmeda, natančnejša primerjava glede na tehnične zmogljivosti (procesor, pomnilnik, disk, grafika …) pa pokaže, ne samo da je ponudba različnih modelov in število trgovcev, ki jih prodajajo, v tujini pestrejša, pač pa tudi, da so cenejši celo prenosniki, ki so glede vgrajenih komponent boljši od onih, ki jih pod podobnimi oznakami ponujajo v naših trgovinah. Mislite, da ste za podoben denar dobili enak prenosnik, pa v bistvu ni tako. Vse, kar smo napisali za prenosnike, velja tudi za kategorijo namiznih računalnikov. Tudi tu lahko zapišemo, da so cene nižje, ponudba pa pestrejša!

PREPROSTO CENEJE

Kaj pa tiskalniki – tudi te radi kupujemo, predvsem tiste najcenejše. Primerjali smo deset modelov tiskalnikov, za katere so se kupci v zadnjem četrtletju največkrat odločili. Ne gre za drage modele, temveč za tiste, kjer so cene nizke, torej jih mora prodajalec prodati veliko, da se mu to pozna pri zaslužku. Šalo na stran. Ugotovitev je jasna. Tudi tiskalniki so v tujini cenejši.

Primerjali smo tudi pet ATI-jevih in pet modelov Nvidiinih grafičnih kartic. V vseh primerih so bili isti modeli v tujini cenejši, razlike pa so bile pri Nvidiinih karticah nekoliko večje kot pri ATI-jevih. Posebej pa se je »izkazal« model Gainward Bliss GeForce 8600 GTS. Ta stane pri nas 220, v tujini pa 99 evrov. To pa pomeni, da je v tujini kar za 55 odstotkov cenejši (ali da je pri nas za 120 odstotkov dražji, kakor se vzame). Najprej smo mislili, da smo se zmotili in primerjali dve različni stvari. Po ponovnem preverjanju smo ugotovili, da sta v obeh primerih šifri izdelka isti, kar pomeni da gre za isti model.

Kaj pa digitalni fotoaparati? Primerjali smo nekaj modelov Canona, Nikona, Olympusa in Sonyja. Če ne bi bilo Canona, bi bila zgodba enaka kot pri vseh drugih izdelkih. No, pa ne bodite preveč veseli – nekateri Canonovi izdelki so pri nas res cenejši, a pri tem gre za starejše modele zrcalnorefleksnih fotoaparatov (350D). Je pa res, da drugih njegovih zrcalnorefleksnih modelov ne boste pri nas plačali nič kaj bistveno dražje kot v Nemčiji ali Avstriji. Če pa si boste zaželeli kompaktneža, boste pri nas plačali kar nekaj več.

Televizorji? Nič drugače kot pri vsem ostalem. Primerjali smo cene LCD-televizorjev Philips, Sony, LG in Samsung in ugotovili, da so cene v tujini v večini primerov nižje, so pa bile nekatere izjeme, kot na primer 40-palčni Sonyjev model in 42-palčni LG-jev.

KUPOVATI ZUNAJ?

Glede na cene bi človek rekel, da se tehničnega blaga sploh več ne splača kupovati pri nas in da je bolje zadeve naročiti iz Avstrije ali Nemčije. Carin tako ali tako ni, le poštnino oziroma transportne stroške je treba plačati. Ti pa so za nekatere izdelke, kjer je razlika v ceni velika, upravičljivi. Kaj pa garancija? Če gre za izdelek velikega svetovnega proizvajalca, naj po pravilu ne bi bilo težav, čeprav smo v uredništvo večkrat dobili pritožbe, da naš servis ni hotel uveljaviti garancije za izdelek, kupljen v Avstriji, čeprav naj bi veljala »svetovna garancija«. In zakaj torej kupujemo pri nas? Največkrat zato ker lahko, zlasti pri dražjih stvareh, nakup opravimo na obroke. Po besedah blagajničarke enega največjih slovenskih prodajalcev zabavne elektronike se kar 80 odstotkov večjih televizorjev proda na obroke do dveh let.

Zakaj pa so pri nas cene toliko višje? Del krivde za visoke cene tiči tudi v ekonomiji obsega. Žal je slovenski trg majhen in to do neke mere lahko vpliva na cene izdelkov. Ali pa tudi ne? Vsi v verigi pričakujejo zase določen delež. Lokalna poslovalnica, če ta obstaja, distributer in na koncu tudi trgovec. Če sprejmemo njihov izgovor, da se moramo kupci na višje cene privaditi, ker živimo na manjšem trgu, jim vračamo. Potem pa se prilagodite tudi vi in temu primerno ukrepajte. Bolj nadzirajte stroške, širite ponudbo in se zadovoljite z manjšim dobičkom. A dokler smo kupci pripravljeni kupovati po ponujenih cenah, tega ne moremo pričakovati. Trgovcem je vseeno, koliko kosov bo prodal. Manj po višji ceni (morda je to bolje, saj ima zato manj stroškov) ali več po nižji. Tisto, kar ga zanima, je le dobiček, ki ga bo ustvaril. Kaj storiti? Če je le možno, želeni izdelek kupite tam, kjer je najcenejši!

Opomba:
* V tujini nekoliko zmogljivejši model (običajno večji disk ali več pomnilnika)
** Slovenski model je zmogljivejši (na primer Windows Vista namesto Linuxa ali večji disk)