Cilj ergonomije je zmanjšati »stres in pritisk« osebe, ki uporablja računalnik, na minimum. Obremenitev mišic rok pri uporabi tipkovnice ali miške lahko povzroči bolečine, ki vplivajo na storilnost in koncentracijo pri delu. Pri uporabi računalnika najbolj trpijo roke in oči. Drugi deli telesa morajo biti optimalno podprti, da zmanjšamo statične obremenitve nanje. V praksi to pomeni, da mora biti glava v ravnotežnem položaju z rameni, roke pa podprte. Manjši naklon stolnega naklona za hrbet dopušča sprostitev zgornjega dela trupa in pravilen položaj hrbtenice. A to je lažje napisati kot izvesti v praksi. Poglejmo si, zakaj.

VZRAVNANO SEDENJE NI NUJNO NAJBOLJŠE

Vse življenje so nas učili, da moramo sedeti zravnano, kar pa, kot kaže, ni ravno optimalen položaj za delo z računalnikom. Položaj je bil oblikovan za delo s pisalnimi stroji in nato brez večjih prilagajanj sprejet tudi za uporabo računalnika. Teoretično je tak položaj morda res najbolj zdravstveno pravilen, vendar je po drugi strani tudi jasno, da je dokaj težko sebe prepričati, da vztrajamo v takšnem položaju, ki ni ravno sproščujoč ne vem koliko časa. Pri uporabi starejšega pisalnega stroja rok ne moremo statično podpreti, saj se te gibljejo sem ter tja po tipkovnici pisalnega stroja (tipke so v različnih ravninah). Pri takšnem delu je zravnan položaj nujen, saj le v tem primeru držimo dlani najnižje in tako zmanjšamo pritisk na roke in ramena. Pri uporabi računalnika pa je zadeva nekoliko drugačna. Tipkovnica je veliko bolj ravna, naklon je manjši, hkrati pa uporabljamo tudi miško. Dlani so v obeh primerih podprte – niso v zraku, temveč »ležijo« na mizi oziroma na podpori za dlani (ta je del vsake malce boljše tipkovnice).

Vztrajanje v vzravnanem položaju je podobno stanju »pozor« v vojski – na pogled super, vendar zahteva veliko truda in v takšnem položaju ne morate zdržati dlje časa brez bolečin. V tem položaju namreč težišče zgornjega dela telesa sili naprej, ko držimo roke pred seboj in s tem »želi« vse telo »pasti« naprej. To preprečujejo mišice hrbta, ki so tako bolj obremenjene. Vsake toliko moramo mišice sprostiti, zato se nagnemo nad mizo, kar pa ni ravno idealno, saj tako obremenimo ligamente.

TEORIJA – VZRAVNANI POLOŽAJ

Poudarek je na drži rok in hrbtenice. Ta je vzravnana, roke je treba držati pod pravim kotom (v komolcu) in zapestje naj bo čimbolj zravnano. Hrbet je naslonjen na naslon stola, vrat kar se da zravnan, sedimo pa tako, da je kot med telesom in nogami večji ali enak 90 stopinjam, noge pa so v celoti na tleh ali na podstavku za noge. Zgornji del rok naj bo ob telesu, kot v kolenskem zgibu pa večji od 90, a največ 110 stopinj. Zaslon mora biti postavljen v višini oči in oddaljen od 40 do 70 centimetrov, pri čemer naj ne gleda preko roba mize. Tipkovnica naj bo od sprednjega roba mize ali še bolje izvlečne police oddaljena od 5 do 10 centimetrov, da lahko naslonimo zapestja. Priporočljivo je tudi, da je mogoče mizo prilagajati po višini, da jo prilagodimo meram uporabnika. Standarda višina miz, ki znaša 85 centimetrov, je povprečje, bolj ali manj primerno večini ljudi. Taka miza verjetno ni primerna za zelo visoke in tudi ne za zelo nizke ljudi.

NOVA DOGNANJA

Kot zagovarja novejša teorija, je priporočljivo, da je zgornji del telesa malce naslonjen nazaj. Pri takem položaju sta statična in dinamična obremenitev mišic najmanjši. Položaj je mogoč, če je tipkovnica nameščena malce nižje od položaja komolca in hkrati »nežno« nagnjena od uporabnika, tako da so »vrhovi« tipk dosegljivi v nevtralnem položaju rok. Roke, ramena, vrat in hrbet »po domače počivajo«, še posebej med kratkimi odmori, ki si jih moramo vsake toliko časa vzeti. Spodnji del hrbta je naslonjen na naslonjalo stola, kot komolca pa je razprt, kar izboljša kroženje krvi v spodnji del rok in dlani. Podobno velja za kota kolen in medenice, ki sta odprta in dopuščata boljše kroženje krvi. Noge počivajo na tleh.

Večina uporabnikov računalnikov ima tipkovnico nameščeno na mizi, kar ni ravno optimalno. V tem položaju je težko vzdrževati nevtralen položaj podlahti in zapestja (rahlo navzdol), saj je spodnji del dlani naslonjen na mizo, zgornji del zasukan navzgor. Hkrati je kot komolca bolj zaprt, kar lahko stiska srednji (v dlani) in podlahtničen živec ter hkrati poslabša kroženje krvi. Položaj, pri katerem je podlaket zasukan navzgor, poveča pritisk na mišice zgornjega dela rok, ramen in vratu, kar lahko po treh do štirih urah povzroči utrujenost.

Tudi pri nekaterih držalih za tipkovnice drža telesa ni najboljša. Če je tipkovnica močneje nagnjena v smeri k uporabniku, kar je večinoma zaslediti v praksi, je prav tako težko ohraniti nevtralni položaj rok in s tem so težave podobne kot pri tipkovnici na delovni mizi. V zadnjem času stopa v ospredje še en dejavnik ergonomsko primernega delovnega mesta, in sicer hrup. Velja, da delo z računalnikom zahteva zbranost, zatorej naj hrup v takem prostoru ne preseže 60 dB, najbolje je da je manjši od 40 dB.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič