Najprej se srečamo z vprašanjem, kam postaviti monitor, da je postavitev glede zahtev ergonomije optimalna in hkrati, da je to v praksi zaradi pomanjkanja prostora sploh mogoče. Znanost pravi, da mora biti razdalja med monitorjem in očmi najmanj 64 centimetrov, raje pa kak centimeter več. Tudi praksa se s tem ujema. Svetujemo vam preprost preizkus. Stegnite roko (prst) na višini oči in ga počasi približujte. Ste opazili − bližje ko je prst, bolj napenjate oči. Zakaj je tako? Ko približujemo prst očem, se te temu prilagajajo – ostrijo sliko, očesi pa se hkrati vse bolj približujeta nosu, da zagotovita prostorsko gledanje. Dlje ko je objekt, manj oči trpijo – preprosto, da bolj ne bi moglo biti. Težje je natančno odgovoriti na vprašanje, kaj je najmanjša razdalja, kajti nekaj imajo pri tem tudi velikost monitorja in posebnosti uporabnika. Tu nastopi znanost s tako imenovano razdaljo, pri kateri oči najmanj trpijo (resting point of vergence − RPV). Ta ni pri vseh uporabnikih enaka, v povprečju velja, da je razdalja 114 centimetrov, kadar opazujemo objekt v višini oči oziroma 89 centimetrov, kadar gledamo objekt pod kotom 30 stopinj navzdol. Velja pravilo, da dlje ko je v tem primeru monitor, bolje je. Če lahko berete na primer besedilo na monitorju, potem ni predaleč, če ne, pa je bolje, da povečate črke, kot da približate monitor.
Težave se lahko pojavijo na primer pri vnosu podatkov v računalnik, kjer velja pravilo, naj bosta monitor in dokument, ki je izvor besedila, na enaki razdalji. Oči tako manj trpijo zaradi neprestanega prilagajanja razdalje med dvema objektoma. Ker so podatki na papirju običajno manjši kot črke na zaslonu, bi morali, če bi želeli upoštevati to pravilo, monitor približati. Morda je bolje, da dokument »povečate«, da ga bo moč brati na isti razdalji, kot je trenutno postavljen vaš monitor.
V VIŠINI OČI ALI RAHLO NAVZDOL
Spet najprej praktičen primer. Primite vizitko in iztegnite roko. Nato vizitko približujte očem toliko časa, dokler črke na njej niso zamegljene. Nato brez premikanja glave spuščajte vizitko (roko) navzdol, pri čemer ohranjajte enako razdaljo med očmi in vizitko. Opazili boste, da bodo črke kmalu postale ostre.
Zanimivo je, da nekatera starejša priporočila predlagajo postavitev vrha monitorja v višini oči, kar v praksi pomeni, da je kot gledanja navzdol dejansko okoli 15 stopinj. Nova dognanja kažejo, da je takšen kot dober za oddaljene objekte, za tiste bližje (kamor sodijo tudi monitorji) pa je optimalni kot nekje med 20 in 50 stopinjami. Ugotovili pa so še nekaj. Veliko uporabnikov računalnikov pesti »sušenje« oči, zato je priporočljivo pogostejše mežikanje, ki to težavo odpravi. Pri kotih, večjih od 15 stopinj, so dokazali, da je sušenje oči manj izrazito.
Postavitev monitorja nekoliko nižje dobro vpliva tudi na držo vratu in glave, ki je hkrati optimalna glede vizualnih zahtev (gledanja) in pravil drže telesa pri delu z računalnikom. Ali preprosto povedano, na voljo imate več možnih položajev glave, ki ne vplivajo na kakovost gledanja. Pri manjšem kotu gledanja pa moramo imeti glavo neprestano zravnano, kar je težko izvedljivo dlje časa.
MALCE NAGNITE MONITOR
Zopet praktičen primer. Opazujte, kako berete revijo. Če jo držite v rokah, je njen spodnji del nekoliko bližje očem kot zgornji. Spreminjajte naklon in kmalu boste videli: bližje ko je zgornji del revije očem, težje je brati članek. Temu je tako zaradi naše evolucije. Ko opazujemo svet okoli nas, so objekti v zgornjem delu vidnega polja običajno bolj oddaljeni od objekta, ki ga neposredno opazujemo, oni spodaj pa bližje. Naš vid je temu prilagojen in optimalno deluje le takrat, ko so objekti na vrhu tudi dejansko bolj oddaljeni.
Enako velja za monitor, pri katerem velja pravilo, da mora biti njegov zgornji del nekoliko dlje od oči kot spodnji. Nikakor pa ne smemo narediti nasprotno, kar se dostikrat zgodi, ko se želimo znebiti nadležnega odboja svetlobe od površine monitorja, saj svetloba v večini primerov prihaja od zgoraj. Napačen naklon monitorja negativno vpliva na položaj vratu. Najslabše, kar lahko storite, je, da namestite monitor nižje od višine oči in ga nato še obrnete navzdol.
SVETLOBNE RAZMERE V PROSTORU
V vsakem prostoru so najboljši način odprave bleščanja in odboja monitorja s stropa spuščene luči, ki zagotavljajo posredno svetlobo (odboj svetlobe od stropa). Poudariti je treba tudi, česar večina od nas ne ve, da mora biti barva spodnjega dela luči enaka barvi stropa. Ker je v prostoru običajno več ljudi, je najbolje zagotoviti najmanjše potrebne svetlobne razmere, tistim, ki pri delu potrebujejo več svetlobe, pa to zagotovimo z namiznimi svetilkami. Tu trčimo do nekaterih nasprotnih zahtev. Ko vrednotimo zgolj monitor, je priporočljiv visok kontrast, saj tako črke bolj izstopajo od ozadja. Drugače je, ko vrednotimo, kaj se odbija od zaslona. Tu je kontrast naš sovražnik. Če na zaslonu vidimo svoj odsev, pomeni, da se svetloba od njega odbija. Kontrast slike na zaslonu in okolice naj ne bo prevelik. V praksi to pomeni, da mora biti nameščen tako, da pogled nanj ne motijo predmeti v okolici.
S tem pa so povezana pravila osvetlitve prostora. Načeloma velja, naj bo smer pogleda na zaslon vzporedna z okni. Položaj delovnega mesta moramo izbrati tako, da okna niso pred ali za monitorjem. Če to ni mogoče, morajo biti okna zaščitena z gostimi zavesami (dobra rešitev so tudi lamelne zavese) ali žaluzijami. Umetna svetloba v prostoru pa mora biti kar se da podobna naravni dnevni svetlobi.
So pa težave pri zagotavljanju ustreznih svetlobnih razmer v prostoru običajno veliko večje, kot je iskanje pravilnega prostora in položaja monitorja. Če to lahko naredimo sami, pa svetlobnih razmer vsaj običajno ne moremo več dosti spreminjati, saj je to povezano tudi s kakšnimi gradbenimi posegi ali pa obiskom strokovnjaka. V praksi je najbolje, da poskušamo pravila kar se da upoštevati, kolikor je to mogoče glede na dejansko stanje.
Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
