OČI IN RAČUNALNIŠKI ZASLON

Težave z vidom se pojavljajo pri ljudeh, ki jih dalj časa napenjajo, to pa danes pomeni gledanje v zaslone različnih vrst, predvsem računalniške. Dioptrija je že tako množična, da ji sploh ne posvečamo več pozornosti. Gledanje na stalni razdalji, kot ga danes vsakodnevno prakticiramo, je pogubno za oči (tako slabo za oči je le še gledanje z mikroskopom). Človeško oko je prilagojeno gledanju v naravi (podobno kakor hrbtenica ni prilagojena sedenju, ampak tekanju za mamuti, jeleni …dekleti …), kjer le malokdaj gledamo predmete na fiksni razdalji. Če pa oči silimo v večurno enakomerno zijanje v natanko določeno točko, s tem kvarimo odzivnost leče in postajamo kratkovidni ali celo začnemo škiliti. Če malo karikiramo, od naših oči pri delu z računalnikom pričakujemo oziroma jih izpostavljamo naslednjemu: v vsako roko primemo parkilogramsko utež, roki iztegnemo vodoravno predse in ju tako držimo osem, pa tudi deset, dvanajst in več ur.

Nepremično večurno strmenje v računalniški zaslon utrudi očesne mišice in posledice so bolečina v očesih, utrujene, rdeče in pekoče oči, nelagodje med gledanjem, zamegljen vid, začasna nezmožnost osredotočiti pogled na oddaljene objekte in zaradi tega glavoboli (možgani s tem, ko popravljajo popačeno sliko, ki jo pošiljajo oči, delujejo s 100-odstotno procesorsko močjo), zamegljen vid, težave z ostrino vida in preobčutljivost za svetlobo. Dolgotrajno gledanje v zaslon lahko povzroči tudi redkejše mežikanje, kar pomeni, da je oko podvrženo večjemu izsuševanju (zaradi preredkega obnavljanja vlažnega sloja na površini očesa, ki se dogaja med mežikanjem, pa ne sodelavki) in s tem večjim možnostim za infekcijo. Raziskovalci z univerze v Alabami menijo, da lahko tovrstne težave z vidom zmanjšajo produktivnost posameznika na delovnem mestu tudi do trideset odstotkov.

Ker so oči le ene in edine, ne gre varčevati pri kakovosti zaslona, ki pa jo najnovejše tehnologije vsekakor zagotavljajo in omogočajo, po dostopnih cenah. Računalniški zaslon naj bo kakovosten, z visoko ločljivostjo, veliko gostoto točk in dobro frekvenco (70 Hz in več) osveževanja slike. Svetlost računalniškega zaslona naj bo nastavljena na srednjo stopnjo, velik kontrast med ozadjem in besedilom na zaslonu pa je za oči najprimernejši. Velikost in barva črk naj bosta optimalni; s tem bomo dosegli boljše počutje pri branju. Predvsem pa moramo tudi poskrbeti, da na zaslonu ne bo odsevov oken, sonca ali luči. Zaslon naj bo od nas oddaljen za dolžino iztegnjene roke, kar znaša približno 50 do 70 cm. Poskrbite še, da se bomo učili in delali v primerno razsvetljenih prostorih.

Kadar beremo knjigo, občasno preverimo, ali je razdalja med konico vašega nosu in knjigo vsaj 30 centimetrov. Urnik na delovnem mestu naj obvezno vsebuje tudi točko »poglej stran«, in sicer to naredimo vsaj nekajkrat na uro. Ko oči končno odlepimo od zaslona, pogled usmerimo v popolnoma drugo smer, na primer skozi okno ali po pisarni (na primer v fikus ali orhidejo, ne pa v praktikantko, saj utegne biti napenjanje in »zumiranje« mnogo večje in še bolj škodljivo od gledanja v zaslon!), nato pa se zazrimo v bližnji objekt, na primer napis na kemičnem svinčniku. Namen vaje je predvsem, da odvrnemo pogled od računalniškega zaslona in da malce razmigamo očesne mišice.

RSI

RSI ni naprednen zmogljiv in ekonomičen Audijev ali Volkswagnov motor. Motor je FSI, RSI pa je poškodba zaradi ponavljajočega se preobremenjevanja (Repetitive Strain Injury). Poškodba ni nova, ni odkritje tega ali prejšnjega stoletja in se omenja že leta 1713, ko je Bernardino Ramazzini, oče medicine dela, opisal bolečine v rokah pisarjev. Ti so v Londonu množično postajali nesposobni za opravljanje svojega dela. Leta 1897 je moral pisatelj Henry James opustiti pisanje in so to namesto njega opravljali tajniki. Termin RSI so uvedli v Avstraliji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, približno sočasno z začetkom množične uporabe računalnikov na delovna mesta. Termin RSI je torej star, poškodbe, vse več poškodb zaradi uporabe igralnih palic, konzol, mišk, tipkovnic … pa v razcvetu oziroma na pohodu.

RSI ni omejen le na okolje dela z računalniki, je pa to vsekakor najbolj plodno za njegov nastanek. RSI ni poškodba, katere razsežnosti bi lahko prezrli. Statistike trdijo, da zaradi RSI-ja vsako leto trpi sto tisoč računalniških operaterjev in da prizadene vsako tretje delovno mesto. Če ves dan sestavljamo omare in z izvijačem vijačimo vijake, dobimo žulje, kožne mehurčke, v katerih je tekočina. Potem potrebujemo nekaj dni, da se žulji zacelijo, brazgotina lahko ostane. Nekaj podobnega se dogaja tudi v notranjosti našega »hardvera«, česar pa ne vidimo. In če naslednji in naslednji dan in vse dni še kar z igralno palico streljamo helikopterje, je helikopterjev še vedno enako, naša roka pa je vse slabše in slabše. RSI prizadene vse, kjer se roke (predvsem del od zapestja do konice prstov) uporabljajo vsakodnevno v enakih oz. istih (majhnih!) gibih praktično brez odmora. To pri igrici Call of Duty vsekakor je. RSI ni nevaren le zato, ker lahko za vedno prepreči kariero v delovnem okolju z računalnikom, pač pa nas lahko onemogoči tudi pri čisto vsakdanjih opravilih kot so mazanje masla na kruh, iztiskanje zobne paste, umivanje, dviganje jedilnega pribora, pitje iz kozarcev, odpiranje steklenic, britje, obračanje listov v knjigi, pisanje … Življenje z RSI-jem je lahko zelo boleče, zdravljenje lahko traja mesece in celo leta, v nekaterih primerih pa se popolna funkcija roke nikoli ne bo vrnila.

Dve najpogostejši obliki RSI-ja sta sindrom karpalnega kanala in poškodbe kit (z njimi so mišice pritrjene na kost).

Poškodbe kit se pojavljajo v dveh oblikah, in sicer kot tendonitis in sinovitis. Pri prvem gre za vnetje kit. Ponavljajoča se mikropoškodba kite (nastane zaradi preobremenjevanja) vodi do vnetja. Najprej se vlakna kite ločujejo ali celo prelamljajo, pri tem v svojo okolico oddajajo odpadni material, ki pospešuje zatekanje prizadetega mesta in povečuje moč bolečine. Pri sinovitisu se vnamejo sinovialne ovojnice okoli kit (to so tunelčki, skozi katere praktično brez trenja drsijo kite – lahko posamezno ali po več kit skozi en kanalček. Ob vnetju (posledica mikropoškodb zaradi preobremenitve) prst zateče in gibanje postane boleče.

Sindrom karpalnega kanala je sorodna poškodba, pri kateri je ključno vedeti, da gre za poškodovan živec. Take vrste poškodb je treba jemati resno, saj mehanizem poškodbe lahko živec le utesni ali pa rahlo poškoduje, lahko pa ga povsem prekine, kar pomeni, da del telesa, ki ga je živec oskrboval, ne bo več bodisi občutljiv za dotik bodisi bo izgubil sposobnost premikanja – informacija po živcu namreč do ustreznih mišic ne bo mogla pripotovati (vir: Tina Kogoj, 2004)

RAČUNALNIK KOT »FIX«

Od leta 1997 lahko prekomerno uporabo internetnih storitev štejemo k skupini uradno
priznanih odvisnosti (kot so tudi droge, alkohol, hazarderstvo, odvisnost od spolnosti, motnje hranjenja …). Pojav imenujemo tudi patološka uporaba interneta.

Takrat je namreč Dr. Kimberly Young, profesorica psihologije v Pittsburgu, predstavila prvo raziskavo o čezmerni uporabi interneta. Na podlagi odkritij je sklepala na duševno motnjo in jo poimenovala patološka uporaba interneta (PUI). S tem pa je čezmerno uporabo internetnih storitev klasificirala kot odvisnost. Za vse odvisnosti velja, kot pravi Sanja Rozman (Sanje o rdečem oblaku), da so ljudje odtujeni od sebe, ne vedo, kdo so, iščejo svojo identiteto. Odvisnosti pa človeka le kratkotrajno in navidezno napolnijo, v bistvu pa tone vse globlje in globlje v težave. Osnovna karakteristika odvisnosti je, da bi rad nehal, pa ne moreš. Znaki odvisnosti pa so sram, molčečnost in izolacija. Dr. Holmes opozarja: »Vse, kar je prijetno, lahko postane obveza. Včasih te obveze uničijo človekovo življenje!«

O odvisnosti od računalnika oziroma pretirani, škodljivi rabi lahko govorimo, kadar računalnik za igranje iger in brskanje ter pogovore uporabljamo več kot štirideset ur tedensko, kar pomeni en delovni teden. Zavedati pa se je treba, da za šoloobveznega otroka že tri ure dnevno pomenijo preveč. Pomembno je, da pri rabi računalnika ločimo čas, porabljen za igranje individualnih računalniških iger, in čas, ki je porabljen za vzpostavljanje stikov z drugimi, v klepetalnicah in pri igranju internetnih, skupinskih iger (Second life, Travian, Tribe wars, World of Warcraft …). Te so veliko nevarnejše, saj igralce »odnesejo« v virtualni, fantazijski svet, visoka adrenalinska stanja, sprejmejo vloge, ki so v resničnem življenju manj sprejemljive, vključen pa je tudi denar. Razlika med individualnim igranjem igre in igranjem iger po internetu je bistvena. Posamezno igro igralec konča in odloča o tem, kdaj bo prenehal igrati. Pri skupinskih igrah je nevarnost zasvojenosti večja, ker igraš v mreži in tako igro težko končaš.

Psihološki simptomi zasvojenosti so pretiran občutek ugodja med igranjem, nezmožnost prenehanja igranja, nepotešena želja po igranju (vedno več, za dosego istega učinka), zanemarjanje družine in prijateljev, asocialno vedenje in nestrpnost do bližnjih, občutek depresije ali nevroze ob igranju (če ni, abstinenčna reakcija), zanemarjanje dnevnih in delovnih obveznosti. Fiziološki simptomi so oženje vidnega polja, suhe oči, migrenski glavoboli, bolečine v križu, nepravilna prehrana, moten spanec.

NESKONČNA TRGOVINA BREZ POLIC

Za časa Tita je imela Ljubljana štiri blagovnice: Astro, Supermarket, Namo, Centromerkur in Maximarket. Obdelal si jih v enem popoldnevu in kupil najugodnejše hlače. Danes potrebuješ za obdelavo BTC-ja en teden, in ko prideš do konca, so tri trgovine nove. Kje so potem še CityPark, Mercator, Lidl, Hofer, Supernova, ELeclerc, pa H&M kranjski, ljubljanski, mariborski … Ker imajo v vsakem čisto druge modele, je dela za eno leto. Ko pa se podamo še v internet, lahko najugodnejši, najnovejši, najboljši artikel iščemo vse življenje, pa še ga ne bomo našli. To je lahko kozmetika, interjer, knjige, filmi, glasba, igrače, umetniška dela, figurice … Obstajajo zbiratelji, ki bodo še eno figurico Ikki Tousen Manga pripravljeni kupiti zato, ker ima rdeče samostoječe nogavičke, čeprav tisto s črnimi že imajo. To potrošniška oglaševalska marketinška industrija ve, »zna se iti«. Kupuje in prodaja se vse, od uporabljenih spodnjih hlačk do lovskih letal. Z računalnikom oziroma internetom so nakupovanje, trošenje in potrošniška družba dobili povsem nove dimenzije.

Psihologija govori o dveh vrstah nakupovalnih navad, prve so utilitarne (potrošnik kupuje, kar potrebuje), druge pa so hedonistične. Potrošnik s hedonističnimi nakupovalnimi navadami se v povprečju v trgovinah zadržuje dlje kot potrošnik z utilitarnimi navadami, veliko več zapravi, zanj pa je nakupovanje pogosteje tudi življenjski slog. Hedonistični potrošnik doživlja prijetna čustva, in kot pravi naš slavni filozof, ne kupuje več izdelkov, temveč izkušnje oziroma doživetja. Obstajajo pa ljudje (oniomani), ki jih v nakupovanje ne ženejo klasični nakupni motivi, saj kupujejo brez pravega razloga oziroma zaradi notranje potrebe po samouresničitvi, ki jo izpolni nakupovanje. Osebe, ki so obsedene z nakupovanjem vsega, kar vidijo, niso obsedeni kupci, ki se ne morejo upreti izzivom trgovskih centrov, marveč žrtve duševne motnje, imenovane oniomanija. Kompulzivno nakupno vedenje je lahko »tabletka« za depresijo, tesnobo, jezo in osamljenost. Toda to zdravilo je le začasno in že omenjene občutke dodatno poslabša, saj prvotno vzhičenje hitro mine, kupca pa »prizemljijo« prispeli računi in stanja na kreditnih karticah. Oniomani so po vedenju na splošno podobni drugim odvisnikom. Nakupovanje jih vznemirja, z njim se »fiksajo«. Ljudje s to motnjo imajo v omarah na kupe oblek, na katerih so še vedno listki s cenami. Seveda jih niso nikoli oblekli.

KIBER SPOLNOST

Preko spleta je kiber spolnost začela subtilno, a temeljito vplivati na našo družbo. Temeljito spreminja odnose in nas tako sili, da raziščemo in ponovno ovrednotimo naše ideje o spolnosti. Spletna odvisnost se pojavi, ko oseba (partner) uporablja računalnik oziroma splet za zlorabo obljub, ki zadevajo njegovo seksualno ekskluzivnost. Čeprav zelo veliko ljudi uporablja internet zaradi spolnih aktivnosti, pa si raziskovalci še niso povsem enotni, na kateri točki se začne odvisnost. Ocenitev oziroma postavitev diagnoze odvisnosti od kiber spolnosti je zelo težka, saj vključuje specifične tipe spolnega obnašanja (fantazijski seks, vojerizem, ekshibicionizem, zapeljevanje, trgovanje, intruzivna spolnost, spolnost z bolečinsko izmenjavo, izkoriščevalski seks). Pogostost je lahko eden od pokazateljev, sta pa enako pomembna tudi trajanje in intenziteta določenega vedenja. Splet ponuja pobeg v navidezni seks in omogoča tako imenovano virtualno nezvestobo milijonom ljudem, ki ne vedo, kako izboljšati nezadovoljiv odnos, ali ki se iz določenih razlogov ne želijo ločiti.

Raziskave kalifornijskega centra za poroko in spolnost iz ameriškega mesta San Jose so pokazale, da je približno 6,5 odstotka moških uporabnikov interneta odvisnih od virtualnega seksa, ki lahko ustvari tako žive fantazije, da zaradi tega trpijo njihove resnične ljubezenske zveze. Tisti, ki so zase trdili, da bi lahko bili odvisni od virtualnega seksa, so po teh straneh v povprečju »deskali« 5,7 ur tedensko. Lahko se zaljubimo, ne da bi kdaj videli objekt svojega poželenja ali se ga dotaknili. Čustvene afere se zato lahko pojavijo v vsakem okolju, kjer je prisoten računalnik.

Tisti, ki vara, neprestano skriva sledi. Ko partner ali kdo od bližnjih pride do računalnika, za katerim sedi, zapira elektronsko pošto, potvarja resnico o srečanju s »prijatelji« … To počne, ker se zaveda, da se okolica ne bi strinjala z njegovim početjem. Ne glede na to, ali ima razlog za to, da se s tem ne strinja ali ne, to pomeni, da je prestopil mejo. Počne torej nekaj, kar bi partnerja prizadelo, če bi izvedel. Vprašati bi se moral, kako bi se počutil, če bi izvedel, da partner počne enako. Če se njegov pošten odgovor glasi, da bi še vedno zaupal njegovi zvestobi, je vse v redu. Če pa ne, ve, da je to, kar počne, potencialno škodljivo. Če si odvisnik ne more več predstavljati življenja brez tega, kar počne, je v resnih težavah; naslednji korak te odvisnosti je tveganje vsega za ceno flirtanja.

Za razumevanje razlogov, zakaj je internet tako atraktiven in mogočen za posameznike, mag. Veronika Seles vzroke išče v t. i. CyberHexu oz. čarih kiber prostora. CyberHex vsebuje šest komponent, ki se združijo in uporabnikom spleta ustvarijo t. i. trans stanje. Te komponente pa so integralnost, imponiranje oz. vsiljevanje, izolacija, vzajemnost, omamnost in privoščljivost.

NAŠA VELIKA KLINIKA

Problematika internetne odvisnosti in odvisnosti od prej omenjenega igranja iger je velika. Ustanovljene so že prve klinike za odvajanje od odvisnosti od igranja računalniških iger. Prva je bila v Amsterdamu, zdaj tudi v zvezni državi Washingtonu (13 milj stran od Microsoftovega poveljstva) in Pekingu, kar dokazuje, da igričarstvo ni le problem zahodnega sveta. V združenih državah je predvideno trajanje intenzivne terapije 45 dni, na Nizozemskem pa osem tednov. Najmlajši pacient v Amsterdamu je štel vsega šest pomladi. Naenkrat je v kliniki deset pacientov, v povprečju so belci stari od deset do petindvajset let, cena odvajanja pa je petsto (500) evrov na dan. S problemom se že ukvarjajo tudi britanski psihiatri na otoku. Večina odvisnikov je obsedena samo z eno igro (multiplayer), in sicer z napredovanjem na naslednjo, višjo stopnjo.

Če upoštevamo podatek, da ima 20 % vsega prebivalstva genetsko dispozicijo, da postane od česa odvisno, gre to za ogromno maso ljudi, ki jim bo treba popravljat »softver«. To pomeni, da lahko vsak peti igričar postane odvisnik. Samo Nizozemska ima kritičnih 800.000, še ne osemnajstletnikov. Izpovedi so pretresljive, igrali so po osemnajst ur dnevno, malo potrebo pa so opravljali v prazne steklenice. Pri diagnozi »računalnik«, se zdijo povzročene »hardverske« (telesne) težave manj žgoče, toda največkrat sta hardver in softver povezana. Tisti, ki je toliko preigral, da je postal odvisen, gotovo nima brezhibne hrbtenice, pa tudi kak RSI je verjetno na obzorju. Študija, izvedena v avgustu (ZDA, USDC), je pokazala, da imajo igričarji več možnosti, da so glede telesne mase »predimenzionirani« in bolehajo za težavami mentalnega zdravja (vse to verjetno zato, ker se toliko gibljejo, družijo s prijatelji in se zdravo prehranjujejo, če verjamemo).