Kaj pa če mi bo kdo vdrl in ukradel gesla za banko, naredil kakšno neumnost, potem pa bo policija meni delala težave, pretirano zasedel povezavo ali …Vse to so legitimna vprašanja, na katera je vsaj delno na svojem blogu že leta 2008 odgovoril Bruce Schneier (www.schneier.com/blog/archives/2008/01/my_open_wireles.html). Ta človek ima verjetno še zdaj odprto omrežje, saj na to gleda kot izključno prijaznost do soljudi. Kot sam pravi, če gostu daš elektriko in gretje, mu ponudiš skodelico čaja, zakaj bi bil internet izjema? Iz tega načela bi se lahko kaj novega naučila tudi večina svetovnih hotelov, ki zelo neradi svojim gostom ponudijo zastonj internet. Če že je, je na omejenem prostoru recepcije, v sobah pa je le plačljiv! Vse, kar je Schneier napisal pred skoraj tremi leti, do črke velja še danes, le cmok se nam naredi v grlu, ko sploh začnemo razmišljati, da bi bili podobno prijazni tudi sami.
Varnost sama po sebi ne pomeni veliko. Če ne vemo, kaj in kako varovati, potem zagotovo nismo varni, pa če imamo ali pa nimamo zaprto brezžično omrežje. Noben varnostni mehanizem ni neprebojen, zato je nevarnejše prepričanje, da živimo v varnem okolju, pri tem pa se sploh ne zavedamo potencialne nevarnosti. Če pa poznamo varnostna tveganja in znamo zavarovati pomembne dele omrežja (namizni računalnik, omrežni disk, prenosnik), potem je omrežje lahko tudi odprto. Podobno velja tudi za, po našem mnenju, medijsko prenapihnjeno nevarnost, da bo pedofil prek vašega omrežja prenašal obremenilno gradivo. Vprašanje je, kakšna verjetnost je, da bo to storil ravno prek vašega omrežja, če pa že, ali ni potem bolje, če je omrežje celo odprto? To boste povedali policiji, ki bi potem lahko preiskovala naprej, enako kot recimo v lokalu z brezžičnim omrežjem. Huje in težje bi dokazali nedolžnost, če bi vam ta isti nepridiprav vdrl v zaščiteno omrežje in potem počel, kar se je pač spravil početi. Saj bi takrat težko dokazali, da je vaše omrežje uporabljal nekdo drug. Težave pa bi pa seveda imeli v enem ali drugem primeru.
Podobno velja za pretirano rabo povezave. Kakšna je verjetnost za to, ko pa ima tisti, ki veliko prenaša, običajno svojo hitro povezavo? Ne rečemo, da se to ne bi moglo spremeniti, če bi država morda uvedla aktivne mehanizme za preprečevanje piratstva. Je pa verjetnost, da bo nekdo za to uporabljal takšno odprto omrežje, dokaj majhna.
V Ljubljani je nekaj odprtih omrežij v lasti tehnično izobraženih ljudi, ki bi znali omrežje brez težav zakleniti še veliko bolj kot povprečni uporabnik, pa tega ne storijo. Vseeno jim je, če se kdo »šlepa« po njihovem internetu. In do zdaj niso imeli nikakršnih težav. Škoda le, ker večina nanje gleda kot na popolne nesposobneže ali neumneže, se jim smeje v brk, hkrati pa veselo visi v njihovem omrežju, namesto da bi se jim lepo in vljudno zahvalila.
V tej luči, ko o odprtem omrežju govorimo kot o obliki dobrodelnosti, so resnično čudni ukrepi držav, ki so razmišljala ali pa razmišljajo o uvedbi kazni za tiste svoje državljane, ki svojega omrežja ne zaprejo. Prav tako se nam ne zdi fer to, kar so poskušali ali pa kar poskušajo narediti lastniki nekaterih lokalov. Omrežje imajo zaklenjeno, se bahajo z brezplačnim internetom, geslo pa gostom bolj ali manj natančno posreduje strežno osebje. Še večji udarec v prazno pa se nam zdi želja, da bi lastniki lokalov posredno še dodatno zaslužili. Tako smo v nekaterih ljubljanskih lokalih zasledili sicer brezplačni brezžični internet, ki uporabnika najprej preusmeri na spletno stran, kjer ta prebere reklamo (bolj malo smo brali) in vpiše dano kodo, ki mu omogoči omejen čas uporabe povezave. Malce neumno, če moramo najprej zagnati spletni brskalnik, izvesti opisano proceduro, da lahko odjemalec prebere pošto. V tem pogledu smo še vedno trdno na starem stališču − ponudba brezplačnega interneta je magnet, ki nas pripelje v lokal, ne pa sredstvo dodatnega prihodka. Lokali namreč niso ponudniki dostopa v internet.
Moj mikro, junij 2011 | Marjan Kodelja |
