Večina od nas se je že znašla v položaju, ko smo potrebovali povezavo v internet, pa nam ni bila na voljo. Izgubljeni v tujem mestu, ko bi zadostoval pogled na zemljevid, s katerimi so opremljeni že povprečni mobilni telefoni. Ste morali takoj poslati nujno poštno sporočilo, pa ni šlo? Dostop v internet prek mobilnega telefona je seveda možen, a so področja, kjer je pokrivanje slabo, hitrost prenosa prenizka, da ne govorimo o absurdno dragem podatkovnem gostovanju. Problem se lahko pojavi tudi doma. Pokvari se vam internetna povezava, seveda ravno takrat, ko jo najbolj potrebujete, v sosedovo zaščiteno omrežje pa ne morete. Dostop do interneta je danes, žal ali na srečo, nujnost, in ne luksuzna dobrina, zato ste brez njega v položaju žejnega, ko vsi okoli njega srkajo ledeno hladno pijačo. A mu je ne ponudijo.

Namesto, da bi družba spodbujala domače uporabnike k odprtju svojih omrežij, deluje ravno nasprotno. Če pedofil svoje početje opravlja prek odprtega omrežja »kafiča«, je policiji takoj jasno, da verjetno ni kriv lastnik. Če pa to počne prek omrežja domačega uporabnika, je večja verjetnost, da bodo njegova vrata razbili pretirano oboroženi specialci, zbili na tla vse, ki jih najdejo, in jih šele nato vprašali ali so morda krivi. Pri nas (še) ne, ameriški mediji pa so polni takšnih primerov. Po naključju ali namenoma, ker ima nekdo interes, da domači uporabniki svojega omrežja ne bi delili?

Če je bilo pred kratkim dokaj preprosto najti odprta in zastonj (žal ne gre za eno in isto) brezžična omrežja v hotelih, barih, na letališčih in podobnih javnih mestih, je danes drugače. Poslovni interes je naredil svoje in ponudniki so prav, ne pa tudi pošteno, razmišljali, da če je potnik ujet na terminalu letališča in ima preveč časa do naslednjega leta, bo plačal zasoljeno ceno, da mu bo čas hitreje minil. Cene so sicer različne, večinoma pa dokaj visoke in nimajo nobene povezave s stroškom vzdrževanja omrežja. Podobno je v hotelih in še kje! Izumiranje odprtih brezžičnih omrežij je Peter Eckersley v članku na portalu eff.org označil za družbeno tragedijo.

DRUŽBENA TRAGEDIJA

Obstaja dilema, ki se pojavi v razmerah, ko več posameznikov neodvisno eden od drugega sledi enakemu interesu po izkoriščanju skupnega in omejenega vira, čeprav je jasno, da dolgoročno to ni v korist nikomur. Dilema je bila prvič opisana leta 1968 v članku revije Science »The Tragedy of the Commons« avtorja Garretta Hardinga in bila velikokrat citirana pri zagovarjanju trajnostnega razvoja, kritik gospodarstva pri iskanju hitre rasti in varstva okolja. Avtor je v svojem članku navedel hipotetičen in poenostavljen primer, temelječ na srednjeveški zemljiški praksi skupne rabe zemljišč, na katerih so pastirji pasli svojo živino. V interesu vsakega pastirja je, da na skupno zemljišče pripelje še eno ali še več svojih krav, pa čeprav tvega zmanjšanje kakovosti ali uničevanje pašnika zaradi čezmerne paše. Sam pobere vse kratkoročne koristi, ki mu jih daje dodatna glava živine, škoda pa se razdeli med vse pastirje.

In kako so krave in pastirji povezani z brezžičnimi omrežji? Tehnologije 802.11 a/b/g delujejo na nelicenciranem frekvenčnem območju, ki je hkrati omejen vir in skupno dobro. Progresivno zaklepanje omrežji je po Eckersleyjevem mnenju škodljivo za udobje, za zasebnost in za učinkovito rabo elektromagnetnega spektra. Pretirana gostota brezžičnih omrežij na majhnem področju, uporaba nestandardne opreme, predvsem usmerjenih anten, lahko pripelje do pretirane izrabe omenjenega vira na podoben način, kot preveč krav uničuje pašnik.

POLITIČNO IN TEHNOLOŠKO GIBANJE

Eckersley zato poziva h »gibanju za odprto brezžičnost«, katerega namen je ustavitev izumiranja odprtih omrežij, ki so po njegovem sestavni del internetne infrastrukture. Po svoje razumljivo, saj imamo danes v rokah veliko naprav, kot so pametni telefoni in tablice, ki jih v ožičeno infrastrukturo ne moremo priključiti. Zato ima vedno več gospodinjstev tudi brezžični del domačega omrežja, njihovo število pa bo v prihodnje le še raslo, s tem pa se bodo pojavile težave zaradi pretirane izrabe radijskega vira. Odprta omrežja so lahko rešitev, k skupni rabi enega omrežja med sosedi pa smo letos v članku na teh straneh že pozvali. Cilji gibanja naj bi bili spomniti ljudi, da je skupna raba povezave, odprtost njihovega brezžičnega omrežja družbeno odgovorno početje, in jim hkrati dopovedati, da lahko ti, ki se za to odločajo, uživajo enako stopnjo pravne zaščite kot komercialni operaterji ali pa lastniki lokalov.

Gibanje bi seveda moralo veliko postoriti tudi v tehničnem delu. Razviti bi morali nove tehnologije, predvsem na področju brezžičnih usmerjevalnikov za domačo rabo. Tak usmerjevalnik bi moral zelo preprosto in uporabniku prijazno omogočiti, da sam določi del pasovne širine, ki jo bo dal na voljo drugim, ne da bi to vplivalo na zmanjšanje kakovosti delovanja, varnost in zasebnost domačega omrežja, vanj priključenih naprav in shranjenih podatkov. Obstoječe tehnologije to omogočajo, vendar so bodisi predrage za domačega uporabnika, ki si za svoje samaritanstvo ne želi pretiranih dodatnih stroškov, bodisi oblikovanje ločenega omrežja zahteva veliko več znanja, kot ga premore povprečni uporabnik.

SOCIOLOŠKI VIDIK

Domači uporabnik svoje omrežje zaklepa iz enega od dveh razlogov ali pa kar iz obeh hkrati. Najprej zato, da se sosed ne »šlepa« na njegovi povezavi, nato pa zato, ker je v skrbeh zaradi lastne varnostni in zasebnosti. Oba razloga sta še vedno legitimna, vendar nobeden od njiju ne spremeni dejstva, da bi bilo za družbo bolje, če bi bilo na voljo več odprtih omrežij. Mogoče ju je urediti tudi na drug način, brez gesla in protokola WEP ali WPA. Da pa bi bilo to mogoče, so potrebni novi protokoli wi-fi.

Vsak od nas si želi, da bi imel na voljo čim hitrejšo internetno povezavo, in to le zase. Če odpre svoje omrežje, lahko hitrost drastično pade, če se vanj priključijo sosedi, ti pa prenašajo gore podatkov. Po drugi strani pa se vsi strinjamo, da bi rade volje odprli omrežje, morda le tisti čas, ko ga sami ne potrebujemo, ali le del pasovne širine (omejena hitrost na odprtem segmentu omrežja), če bi zato dobili odprtost omrežja nekje drugje, kjer bi ga potrebovali. S tem bi vsi nekaj dobili, življenje bi bilo za vse boljše. Ker pa smo pozabili, kako se dogovarjati in sodelovati za skupno dobro, kar se kaže na vseh segmentih današnje družbe, je odprtih omrežij vsak dan manj.

Priznamo, da smo tudi mi v preteklosti v člankih pozivali bralce, da morate svoja omrežja obvezno ščititi, in pri tem omenjali negativne primere, do katerih je prihajalo večinoma v tujini. To smo počeli zato, ker smo na problematiko gledali izključno s tehnološkega vidika, sociološkega pa smo zanemarili. Je pa to, kakšen vpliv ima tehnologija na družbo, veliko zanimivejše vprašanje od tega, kako hiter je usmerjevalnik, kakšen je njegov doseg in podobno. Možnost, da se naključni mimoidoči poveže v vaše omrežje, od tu pa naprej v internet, lahko razumemo tudi kot dobrodelnost. Nikoli ne morete popolnoma izključiti, da boste s tem komu pomagali tudi v zanj kritičnem položaju.

LAŽEN OBČUTEK VARNOSTI

Odprta omrežja »ubija« prepričanje, da pomenijo grožnjo varnosti in zasebnosti. Varnostni strokovnjaki pa se znajo na dolgo in široko prepirati o tem, ali protokol WEP, WPA ali WPA2 zagotavlja dejansko varnost ali pa zgolj zaziblje uporabnike v lažen občutek varnosti. Obe strani imata vsaj delno prav, saj noben protokol ne zagotavlja popolne varnosti pred vdorom krekerja ali škodljive kode (WEP je trivialno obiti, boljši je WPA, a tudi ta ni imun), a je tudi res, da je včasih že samo dejstvo, da je omrežje zaščiteno, dovolj, da potencialni napadalec raje poišče odprto omrežje, ker ima manj dela. Zaradi tega pride do povratne zanke, ki ji ne moremo reči pozitivna. Predpostavimo, da je število napadalcev enako, ne glede na to, ali so omrežja zaščitena ali ne. Če je odprtih omrežij malo, so ta bolj na udaru, primeri vdorov so medijsko bolj izpostavljeni in vse več jih lastniki zaprejo. Če pa bi jih bilo več, bi bila manjša verjetnost, da bi napadalec izrabil ravno vaše. Povprečna stopnja ogroženosti bi pa bila podobna.

Zaradi tega pa se percepcija pomena odprtih omrežij ne bo spremenila. Ni pomembno, ali so omenjeni protokoli varni, večina uporabnikov razume le preprosto sporočilo, da je šifriranje dobro, in zato zapirajo svoja omrežja. Tega ne bomo spremenili, tudi zato ne, ker gre za mišljenje, globoko zasidrano v glavah ljudi. Pa tudi potrebe po spreminjanju ni. Potrebujemo le nov protokol. Trenutno znotraj tehnologij brezžičnih omrežij (še) ni protokola, ki bi omogočil, da se lahko vsak priključi v brezžično omrežje z uporabo šifriranja na ravni posamične povezave (link-layer encryption), ki bi preprečevala, da bi uporabniki lahko vplivali na druge ali si prisluškovali med seboj. Z drugimi besedami, ne obstaja način, da bi se naključni mimoidoči priključil v omrežje in imel od vseh funkcij domačega omrežja le možnost povezave v internet.

TEHNOLOGIJA WI-FI BOLJŠA OD MOBILNE?

Poglejmo še eno manj znano podrobnost. V zadnjih desetletjih so države komercialnim operaterjem prodale velik del radiofrekvenčnega spektra, le manjši del je ostal na voljo tehnologijam WLAN. Zato pa te tehnologije, predvsem najnovejša 802.11 n, veliko učinkoviteje izrabljajo radijski spekter kot na primer mobilna telefonija. Preprosto povedano, gre za protokol ASE (area spectral efficiency), ki dopušča, da isto frekvenco, če morajo vaši podatki priti le do bližnjega usmerjevalnika, sočasno uporabi še drug usmerjevalnik za vogalom ali na drugi strani ceste. Pri mobilni telefoniji pa podatki potujejo od telefona do bazne postaje, in nihče na tej poti ne sme uporabiti istih frekvenc. V bližnji prihodnosti bi torej lahko imeli razvejena brezžična omrežja kratkega dometa z usmerjevalniki tako rekoč povsod, prek njih pa imeli dostop do interneta in mobilnih storitev. V bistvu bi bilo enako, kot če bi danes v urbanih središčih takoj odprli vsa brezžična omrežja. In še to. Če bi do tega na primer prišlo v Ljubljani, bi bila pokritost z brezžičnim omrežjem zelo blizu stotim odstotkom in nobene potrebne ne bi bilo po izgradnji funkcionalno omejenega brezžičnega omrežja, ki ga že nekaj let napoveduje MOL.

Moj mikro, junij 2011 | Marjan Kodelja |