Brezžično omrežje FON je največje wi-fi omrežje na svetu, saj ga sestavlja več kot 75.000 članskih brezžičnih omrežij. Član lahko postane vsakdo, ki si priskrbi ustrezen brezžični usmerjevalnik in vanj naloži FON-ovo prilagojeno strojno kodo. Na spletnem mestu www.fon.com si je treba ustvariti še uporabniško ime in se odločiti za vrsto uporabnika … Tu ostajata na izbiro Linux in Bill − ta ločita uporabnike, ki želijo dajati svoj internet v souporabo in v zameno uporabljati internetni dostop drugih članov po svetu, in tiste, ki dajejo internetni dostop v souporabo v zameno za plačilo (dobi pol prihodkov, za plačilo in vse pa poskrbi FON), a ne morejo uporabljati omrežij drugih članov.

Ljubljansko brezplačno omrežje WLAN nastaja že nekaj let. Vse sloni na odprti kodi, razen usmerjevalnika, ki ga mora postaviti vsak posameznik, ki želi sodelovati. Član svoje brezžično omrežje ponudi v skupno rabo, ki je za vse, ki to želijo, brezplačna. Varnost je zagotovljena na dva načina. Prvi je, da točke preprečujejo kakršen koli neposreden dostop do gostiteljskega domačega omrežja in uporabljajo njegovo internetno povezavo le za to, da se povežejo v preostanek omrežja. Drugi pa je, da so celoten razvoj, programska oprema in spremljanje delovanja omrežja, odprti in vsem na voljo. V ta namen služita celotna spletna stran (http://wlan-si.net/) in sistem Nodewatcher. Slednji omogoča vpogled v delovanje vsake izmed točk, kjer je možno spremljati najrazličnejše kazalnike delovanja točk. Prav tako sistem sam skrbi, da je delovanje pravilno, in opozori, če zazna težave. Gostitelj lahko prek tega spletnega vmesnika tudi nastavi delovanje točke po svojih željah. Lahko recimo omeji, koliko njegove internetne povezave sme točka uporabljati. V začetku maja so člani omrežja ustanovili društvo, ki bo delovalo s pobudo skupnega odprtega omrežja v vsej državi (WLAN Slovenija). Društvo kot pravna oseba omogoča prijavo na razpise za pridobitev sredstev, ki jih potrebujejo za hitrejšo gradnjo omrežja.

Komu so odprta omrežja trn v peti?

Ne moremo popolnoma zanemariti možnosti, da je »gonja« proti odprtim brezžičnim omrežjem povezana še s čim drugim kot zgolj z zaskrbljenostjo za uporabnikovo varnost. Komu so taka omrežja največji trn v peti? Operaterjem! Želijo si, da bi uporabnik doma plačeval fiksni dostop, ko pa bi bil zdoma, naj bi uporabljal (in plačeval) njihovo brezžično ponudbo ali mobilni internet. To pa ni ravno tisto, kar si želimo oziroma si lahko privoščimo uporabniki.

Trend prehoda samostojnih mobilnih hčera v okrilja svojih mater (Mobitel gre v Telekom Slovenije) bi moral prinesti uporabne prednosti tudi za uporabnike, in ne zgolj za podjetja. V sicer utopičnem scenariju bi si želeli enega naročniškega odnosa z operaterjem (osebnega ali družinskega), ki bi pokrival vse oblike dostopa v internet na področjih, kjer operater deluje. V praksi bi to pomenilo, da bi enkrat plačali za dostop v internet, nato pa bi do njega dostopali s čimer koli, kadar koli in kjer koli bi želeli. Za normalen mesečni strošek. Kakšen pa je položaj danes? Doma imate en priključek in razvejeno omrežje, v katerega so priključene vse naprave, od namiznega računalnika, prenosnika, tablic do vsaj dveh telefonov, če ne še kakšne igralne konzole. Operaterja ne moti, da imate v omrežju veliko naprav, ki sočasno uporabijo eno povezavo. A se to spremeni takoj, ko stopite ven in za sabo zaloputnete vrata. Vse mobilne naprave, ki jih imate, kar naenkrat za operaterja dobijo status samostojnega objekta, za katerega bi morali plačati mobilni prenos podatkov. Za telefon, prenosnik, tablico ... Vedno nimamo vseh s seboj, enkrat le telefon, po katerem bi radi prebrali pošto, drugič tablico, tretjič različne kombinacije teh naprav. Nismo tako bogati, da bi imeli za vsako svojo mobilno napravo sklenjeno naročniško razmerje (zgolj podatkovno ali dodatne podatkovne možnosti) in samostojno kartico SIM, zato sklepamo kompromise. Ali pa, kar nas dela večina: iščemo odprta brezžična omrežja za krajše skoke v internet.

Želja po brezplačnih mobilnih omrežjih zato ni odnos uporabnikov, ki si predstavljajo, da je vse brezplačno, temveč je lahko tudi kazalnik, da se ne strinjamo z obstoječimi oblikami ponudbe dostopa v internet, ki se, če zanemarimo vpeljavo novih tehnologij, ni spremenila. Poslovni model je že vrsto let enak − operaterji nam poskušajo vzeti čim več denarja, pri tem pa si znova in znova izmišljajo nove načine za to. Kaj bi se po našem moralo spremeniti? Percepcija uporabnika s strani operaterja, ki tega ne bi smel videti kot napravo (ADSL- modem, kabelski modem, telefon ...) temveč kot osebo ali družbeno celico (družino). Do preskoka v razmišljanju bo prišlo. Morda ne kmalu, nekoč pa zagotovo.

Moj mikro, junij 2011 | Marjan Kodelja |