Uporabnikom, ki nimamo težav skakati iz enega programa v drugega, med tem pa menjati tudi naprave, le zato, da bi nekaj spremenili v enem in istem dokumentu, Googlov pristop ne bi smel povzročati večjih težav. Kdor pa ima s tem težave, mu bo verjetno Applov oblak ljubši. To dobro opisuje naslednja prispodoba. »Apple ponuja obzidano dvorišče, kjer lahko počnete, kar želite, a ven ne morete, Google pa ne ponuja brezhibne, preproste za rabo in uporabniku vedno prijazne rešitve, torej vas ne zapira v rajski vrt, temveč vam da na voljo tudi pekel.«

Googlov pristop ima prednosti pri zelo hitrih povezavah. Te so sicer realno oddaljene vsaj še 5 do 10 let, a tu je še en odločilen dejavnik. Bo takrat sinhronizacija še želja uporabnikov? Vse je odvisno od tega, kaj bodo hoteli uporabniki. Jim bo vseeno, kje bodo njegove datoteke ali pa jih bodo tudi takrat želeli imeti ne le v oblaku, ampak tudi fizično v lokalnih pomnilnikih? Vprašanje, na katero nimamo odgovora, je tudi to: Imata lahko oba prav in gre za dve viziji, ki bosta sobivali ena poleg druge, uporabniki pa se bomo odločali za tisto, ki nam najbolj rešuje dani problem ali pa bo dolgoročno ena prevladala na drugo? Zagotovo pa je, da oba kažeta smeri razvoja oblaka, za katerega mislita, da si ga uporabniki najbolj želijo. Na koncu bomo torej mi odločili, kaj nam je ljubše. Počakati pa velja tudi na Microsoftov odziv. Kaj bo ta storil z oblakom v povezavi z mobilnimi napravami?

Davek na piratstvo

iCloud bo na voljo šele jeseni (nimamo nikakršnih podatkov glede podpore za Slovenijo), zato je razumljivo, da se v medijih pojavljajo nasprotujoči si zapisi, glede tega, kaj je in kaj ni. Največ nejasnosti je povezanih s shranjevanjem glasbe v oblaku. Applov oblak ne omogoča pretakanja (streaming) glasbe iz oblaka, namesto tega se želene skladbe vedno prenesejo v pomnilnik naprav in šele nato predvajajo. Konkurenčni storitvi Googla in Amazona, pa omogočata podatkovni tok ali streaming iz oblaka, pri uporabi brez povezave pa omogočata tudi prenos skladb v naprave.

Applov iCloud bo zastonj in integriran tako v operacijski sistem (iOS) kot tudi v aplikacije zanj. Storitev Itunes Match, ki je del oblaka, pa bo plačljiva. Zanjo bo Apple zahteval letno naročnino 25 dolarjev. Tudi tu je treba ločiti med glasbo, ki jo je uporabnik kupil v Applovi glasbeni spletni trgovini iTunes, in glasbo, ki jo ima na disku računalnika. Prva bo vedno na voljo za vse uporabnikove naprave (tudi zgodovina nakupov) in te skladbe se ne računajo v kvoto prostora v oblaku. Ne v tistih 5 GB, ki jih brezplačno dobi z iCloudom, pa tudi ne v kvoto 20 tisoč skladb, ki jo dobi pri naročnini na storitev Match. Poleg v spletu kupljene glasbe imamo na diskih tudi skladbe, ki smo jih morda kupili na fizičnih nosilcih in »zripali« v »digitalno« obliko ali pa smo jih preprosto zastonj prenesli iz nelegalnih omrežij. Storitev Match bo pregledala diske in iskala glasbene datoteke. Vsako najdeno bo primerjala s svojo zbirko 18 milijonov skladb v trgovini iTunes, in če jo bo prepoznala, bo uporabnik takoj dobil kopijo (kakovosti 256 Kb/s in brez zaščite DRM) v oblaku, ki bo na voljo do desetim njegovim napravam. Fizično se bodo tako v iCloud oziroma njegov del, ki ga zaseda storitev Match, prenesle le tiste datoteke, ki jih storitev v svoji zbirka ni našla v kakovosti, kakršno pač imamo. Googlova (obljublja podobno število skladb) in Amazonova storitev pa omogočata izključno prenos (upload) datotek v oblak, kar lahko pri obsežni lastni glasbeni zbirki in še počasni internetni povezavi traja zelo dolgo.

Apple se je dogovoril s štirimi največjimi založbami, ki jim je namenil 70 odstotkov naročnine (del dobijo založbe, del pa avtorji), zato si te že manejo roke in niso tako zelo navdušene nad tem, kar počneta Google in Amazon. Ravno tu pa nastopi težava. Skladbe, ki jih imamo v lastni zbirki, smo lahko legalno kupili, in po tej logiki bodo založbe (in avtorji) še enkrat dobili denar za to, kar so dejansko že prodali. Močno diši po nadomestilih za digitalno reprodukcijo, ki jih poznamo v Sloveniji. Cena za možnost hranjenja v oblaku in prenašanje v vse uporabnikov naprave po tej logiki znaša le 30 odstotkov celotne naročnine. Apple s tem tudi legalizira piratstvo. Za založbe tako postane sprejemljivo, da ljudje piratizirajo njihovo lastnino, dokler jim bodo prostovoljni davek plačevali prek Appla. Dobro za svetovno prepoznavne avtorje, ki jih podpirajo največje založbe, zelo slabo za lokalne glasbenike. Da bo storitev njihove skladbe našla v svoji zbirki, je malo verjetno, zato se bodo te skladbe fizično prenašale v oblak, ne glede na to, ali gre za legalne ali nelegalne kopije.

Vsa zadeva pa bo postala še toliko zanimivejša, če se bodo glasbeni založniki spravili na Google in Amazon, ker omogočata hranjenje nelegalnih datotek, Apple pa pustili pri miru, ne glede na to, da bo manjšina skladb v njegovem oblaku še vedno nelegalnih kopij.

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |