Pred desetletjem sta imela Microsoft in Apple podobni viziji. Osebni računalnik, medijski strežnik, sta videla kot centralno domače vozlišče z digitalnimi vsebinami. Druge računalniške naprave in naprave zabavne elektronike naj bi na njem našle, kar bi potrebovale, uporabnik pa bi vso vsebino naložil najprej vanj. Apple se je od te vizije s svojim oblakom, ki mu je dal to vlogo, odmaknil, Microsoft pa za zdaj še vztraja na začrtani poti in svoj oblak vidi le kot dodatek lokalno delujočih programov. Osebni računalnik je za Apple postal le še ena od naprav, ki jih imamo.

Sinhronizacija podatkov

Applov pristop je bolj podoben tistemu, kar že nekaj časa počne Dropbox − sinhronizacija vsebin med uporabnikovimi napravami. Vse, kar uporabnik naredi v svojem računalniku ali mobilni napravi, bodisi oblikuje nov dokument, kupi vsebine ali aplikacije, »ripa« CD in podobno, se naloži v centralno spletno »skladišče«, od koder se podatki nato prenesejo (sinhronizirajo) v vse registrirane uporabnikove naprave. V vsakem trenutku ima uporabnik v vseh napravah vso svojo digitalno vsebino in pri dokumentih hkrati tudi njihove zadnje različice. Ni mu več treba ročno upravljati dokumentov, glasbene knjižnice oziroma digitalne lastnine in to prenašati sem ter tja, da mu je vedno dostopna v vseh napravah – namiznih računalnikih, prenosnikih, tablicah, pametnih telefonih.

Marsikomu je »sinhronizacija« všeč, saj še vedno v celoti nadzira svoje vsebine in jih ima shranjene tudi lokalno. Sinhronizacija pa lahko postane tudi problem, toliko bolj, če se ne odločite za samodejno osveževanje vsebin, saj se v tem primeru lahko zgubite med različicami datotek, ki so na različnih napravah. V vsakem primeru pa je Applov pristop bolj praktičen v razmerah trenutne razvojne stopnje elektronskih komunikacij. Stalna povezava ni pogoj, podatki se sinhronizirajo takrat, ko je na voljo dovolj hitra povezava, ko pa je ni, lahko vso vsebino uporabljate brez večjih omejitev. Kaj s tem mislimo? Dober primer je predvajanje glasbe. Lahko je skladba shranjena v strežniku nekje v internetu, in ko jo poslušate, se v predvajalnik v realnem času prenaša podatkovni tok (streaming). Če ni povezave ali pa je ta motena oziroma prepočasna, predvajanje ni mogoče ali pa je slabe kakovosti. Teh težav nimate, če je ta skladba fizično v pomnilniku predvajalnika.

Apple stavi na aplikacije

Pri Applovi viziji so v osredju aplikacije, pa tudi naprave, saj je pri Applu že dlje časa znano, da sicer njegove storitve omejeno podpirajo tudi druge naprave in operacijske sisteme, a vse najbolje in najbolj celovito deluje, če ima uporabnik v rokah njegov izdelek. Aplikacije so lahko za sistem iOS, MacOS ali pa za Windows. Sinhroniziranje osnovnih informacij, kot sta imenik in koledar, je podobno Googlovem oblaku, prave razlike se pokažejo pri delu z dokumenti in uporabnikovimi datotekami. Zmogljivosti sinhronizacije iClouda niso oblikovane tako, da ta izkorišča javne vire, kot je splet. Namesto tega Apple razvijalcem ponuja celo vrsto programskih vmesnikov (API), ki jih ti vključujejo v svoje aplikacije. Rezultat je, da so dokumenti oziroma vsi podatki, ki jih uporabnik oblikuje s to aplikacijo, veliko bolj vezani nanjo. Tako imate večji nadzor nad svojimi dokumenti, saj jih v vseh napravah prebirate ali urejate z istim programom oziroma s programi, ki delujejo enako in imajo enaka orodja za delo. Z drugimi besedami, ne boste izgubili podatkov o slogu besedila, položaju slik v dokumentu, urejenostjo in funkcijo tabel v preglednici in podobnega, ko boste z dokumentom delali najprej z računalnikom, nekoliko pozneje z mobilno napravo z uporabo mobilne aplikacije in nato spet z računalnikom.

Slaba stran tega pristopa je omejen dostop do dokumentov, saj morate imeti v vseh napravah nameščene ustrezne aplikacije, za dostop do dokumentov v oblaku pa morate uporabljati Applove rešitve. Spomnimo, pri Googlu je dovolj spletni brskalnik. Applov oblak lahko zato označimo kot bolj zaprtega. Bi pa bilo presenečenje, če ne bi bilo tako, saj Apple ves čas svojega obstoja zagovarja zaprto arhitekturo računalništva in večji nadzor nad strojnim in programskim delom naprav in storitev. Ne smemo tudi pozabiti, da je Apple ravno zaradi tega danes tako zelo uspešen, saj smo se uporabniki vsaj pri nekaterih napravah, kot so pametni telefoni in tablični računalniki, nekoliko naveličali odprte osnove, kjer načeloma vse deluje, vendar nič tako, kot bi moralo.

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |