Ne kličejo nas le, ko je kaj narobe, temveč tudi, ko se odločajo, kaj kupiti. Želijo slišati naš nasvet, kar lahko obrnemo sebi v prid. Predlagamo nakup naprave, ki jo imamo tudi sami, poznamo njene slabosti, značilnosti, saj smo nanje že naleteli in bomo zato hitreje pomagali. Nikakor ne predlagamo na primer naprave s sistemom, ki ga ne poznamo, s katerim nismo »prijatelji«, saj si bomo nakopali dodatne težave, pa če smo še tako vešči. Na primer, ne Applovih naprav, če jih sami nimamo, pa tudi ne računalnikov s sistemom Linux, tudi če ga še tako dobro obvladamo, saj bodo imeli nevešči uporabniki z njim več težav. Mi pa si nakopljemo sizifovo delo. Večkrat nas bodo prosili za nasvete in pomoč. Ko bi bil naš trg normalen in bi bile na voljo naprave s sistemom Chrome OS, bi bila to za nezahtevne uporabnike dobra možnost. Ne morejo narediti veliko narobe, podatki so v oblaku vedno varno shranjeni, okužb je manj, če je kaj narobe, računalnik hitro ponastavimo. Nadgradnje so na voljo takoj po vsakem zagonu. Neveščemu – vešči nas za nasvet najbrž ne bi vprašali – je bolje predlagati nekoliko preprostejšo (osnovno) kot zapleteno napravo.

Bodimo poleg pri namestitvi in prvem zagonu naprave ter si vzemimo čas, da vse naredimo pravilno in hkrati tudi preverimo, da je vse nameščeno, kot mora biti, da je prav nastavljeno, da so vključeni varnostni programi in funkcije. Zaradi tega bomo imeli pozneje manj dela. Tem ljudem bomo večkrat pomagali, svetovali, ne smemo misliti, da bomo enkrat vse naredili, potem pa bo za večne čase mir. Fotografirajmo napravo. Sliši se neumno, vendar bomo lahko po telefonu povedali, v kateri priključek je treba priključiti kabel, ko si človek omisli nov dodatek. Veliko lažje, kot če bi morali skočiti do njega.

Pri pomoči računalnika neveščega uporabnika si vzemimo čas, da ga naučimo vsaj osnove internetne varnosti. Kaj lahko naredijo škodljive kode, kako se lahko okužijo, zakaj ni varno naivno klikati na vse, kar prosi ali predlaga sistem, kako lahko sam preveri, ali je naprava okužena, in podobno. Sebi bomo poenostavili življenje vsaj nekaj prihodnjih mesecev, če bomo namestili dober protivirusni program in omogočili samodejno nadgradnjo programske opreme povsod tam, kje je to potrebno, ter nastavili sistem samodejnega arhiviranja podatkov. Predlagamo vsaj nakup na primer zunanjega diska ter znancu razložimo, v katere mape naj zapisuje svoje podatke, da bodo arhivske kopije vedno zajele vse njegove datoteke. Še najbolje bi bilo, če naredimo za takšnega uporabnika običajen račun, ki ne dopušča nameščanja programov, administrativni račun pa zaklenemo z geslom, ki ga uporabnik ne pozna. Kar je lahko dvorezen meč. Kadar bo uporabnik želel namestiti nov program, mu bomo morali biti dosegljivi. Če nimamo možnosti oddaljenega dostopa do računalnika in če sumimo, da bo uporabnik to redno počel, mu je bolje geslo zaupati in mu hkrati razložiti vse o nevarnostih, ki jim je lahko izpostavljen. Drugače povedano: naj na svoj računalnik ne namesti vseh programov, ki jih najde, temveč le tiste, ki so zaupanja vredni in jih res potrebuje.

Ko vse storimo, kot je prav, si naredimo še seznam nameščenih programov in zaslonsko sliko nameščenih programov v nadzorni plošči. Ko se pojavi problem, vidimo, katere programe je uporabnik pozneje sam namestil, in morda so med njimi tudi neželeni, ki povzročajo težave.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |