Morda bi mislili, da se to dogaja le v Sloveniji. Pa se ne. V podzavest ljudi je prišlo, da ko je nekaj narobe z računalnikom in povezanimi napravami, najprej pokličejo znanca, ki računalnike obvlada. Očetu pade dol internet, najprej pokliče sina, ne operaterja, mami se čudno obnaša tiskalnik, pa ne pokliče najprej tehnične pomoči izdelovalca. Popolnoma običajen potek dogodkov. Računalničarji se zaradi tega razburjamo in kažemo s prstom na druge poklice. Zakaj ljudje ne zahtevajo od prijatelja avtomehanika, da jim zastonj popravi avtomobil?

Krivi smo sami. Hvalili smo se s svojim znanjem in veščinami, ko računalniki še niso bili tako razširjeni in so veljali za »vesoljsko tehnologijo«, ker smo pridobivali pomen v družbi. Rade volje smo pomagali ljudem pri uporabi računalnika, celo ponujali smo se, naj nas le pokličejo, ko bodo imeli težave. Plačila nismo zahtevali, danes pa se čudimo, da je delo razvrednoteno. Svoj krog znancev smo navadili, da je naše delo zastonj, da nam je všeč povabilo na pivo in popravilo.

Povabilom se najlažje izognemo tako, da svojega znanja in sposobnosti ne obešamo na veliki zvon. Če družbeni krog ne ve, kaj znamo, kakšne veščine obvladamo, nas nihče ne bo poklical. Dober nasvet za vse tiste, ki še niso prepoznani za računalniške strokovnjake. Tisti, ki smo, lahko storimo le dvoje. Zavrnemo povabilo – »pridem na pivo, računalnik pa odnesi na servis« –, ali pa se dobro pripravimo, da nam bo napovedano delo vzelo čim manj časa in živcev. Takoj in tudi pozneje. Pričakujemo lahko, da ko bomo prvič naredili uslugo, da bomo klicani vedno in ob najmanjši težavi, ki jo bo znanec imel. Tu pa se naš križev pot pravzaprav šele začne.

Ljudje ne kličejo znancev, ko računalnik, mobilna naprava pregori in se noče več niti prižgati. Tako kot drug gospodinjski stroj ga odnesejo na servis. Znance kličejo, ko se računalnik čudno obnaša. Tipično upočasnjeno delovanje, tako počasno, da je delo skoraj nemogoče. Vzrok za to je največkrat okužba s programčki, ki neumorno prikazujejo različne oglase (adware). Uporabnik je kriv sam, ti programi so se na računalniku razpasli zaradi neodgovorne uporabe. Klikanje na vse, kar ga računalnik vpraša, ne da bi se uporabnik zavedal ali celo prebral, kaj ta od njega hoče. Na veliko žalost računalničarjev je lovljenje škodljivih kod po računalniku lahko težko, zagotovo pa zahteva veliko časa. Hkrati so pred težavo, da po naključju ne izbrišejo datotek in programov, ki so za uporabnika pomembni, kajti v tem primeru se bodo morali spoprijeti še z jezo. »A nisi rekel, da obvladaš? Zdaj pa si mi izbrisal vse moje fotografije zadnjih let. Kaj pa naj zdaj? Bile so shranjene le na tem računalniku.« Namesto zahvale in piva smo na koncu lahko deležni le grdih pogledov. Nekaj dobrega pa je tudi v tem. Ta prijatelj nas nikoli več ne bo klical, pa tudi njegovi prijatelji ne. Imeli bomo mir pred z vseh strani pričakovanim brezplačnim družbeno koristnim delom.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |