»Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in z mobilnikom na straži, iskanje poti z navigacijo v dlani, igranje iger na tabličnem zaslonu. Smisel življenja je jahanje interneta, spremljanje spleta in beleženje korakov, sanje o sistemu pametne hiše, kupovanje vsega in luknja na računu.«

Na stežaj odpreš vrata stanovanja, na cesto obesiš plakat z vabilom vlomilcem in igraš vlogo žrtve. Če nekdo vdre v sistem podjetja in tam nihče ne opazi, da se iz sistema »pretakajo« gigabajti podatkov, potem je težko sprejeti razlago, da so vsega krivi le napadalci. Dela hekerjev ne opravičujemo. Ampak tudi Sony nosi del krivde za uspešen napad, ki se je zgodil konec lanskega leta, ker ga niso pravočasno zaznali, se nanj odzvali in omilili škodo.

Malo je trenutkov, ko nismo v stiku s tkanino. Obdaja nas, vendar če zanemarimo razvoj umetnih vlaken, so tkanine bolj ali manj takšne, kot so bile. O pametnih tkaninah, s tem pa tudi o pametnih oblačilih, govorijo že nekaj časa, izdelkov pa je malo. Elektronika v pravem pametnem oblačilu je njen del, ni našita ali oblačilu kako drugače dodana. Žice za povezavo elektronike niso speljane po oblačilu, prevodna vlakna so vtkana v tkanino.

Kiborgi, pol ljudje pol stroji, živijo v filmih in na risalnih deskah Googlovega laboratorija. Roboti po drugi strani so resnični, pomagajo doma in v industriji po zaslugi čipov in programskih algoritmov. Obstajajo tudi dodatki, ki nas naredijo močnejše. Tako imenovani eksoskeleti so trenutno dragi, zato si jih lahko privoščijo le redki, kmalu pa jih bodo uporabljali tudi v industriji in zdravstvu. Obetajo se nosljive naprave, ki nimajo veliko skupnega s trenutno aktualnimi »fitnes« zapestnicami, ki bodo spremljale bolezensko stanje, preprečevale neljube dogodke, pomagale pri okrevanju in nadomeščale okvarjena čutila in ude.

V ozadju interneta se bohoti gospodarska panoga, vredna milijarde dolarjev letno. Njena edina dejavnost je sledenje, združevanje in prodaja podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih zbirk podatkov ter iz zasebnosti ljudi. Sistemi, ki so jih ta podjetja postavila v internetu, neumorno beležijo vedenje uporabnikov. Aplikacije in storitve, ki jih uporabljamo vsak dan, ustvarjajo zapise o naši preteklosti. Zapisi v kombinaciji z javnimi zbirkami podatkov postanejo zgovornejši. Mnogo bolj, kot bi si mislili. Ne pozabimo na lokacijsko sledenje, ki ga več čas izvajajo mobilne naprave, zapise, ki jih delimo v družbenih omrežjih, spletne nakupe in podobno. Na podlagi zbranih podatkov algoritmi posameznega uporabnika uvrstijo v predal, v katerem je s podobnimi osebki. Skupne so jim želje, zanimanja, osebnostne lastnosti, zdravstveno stanje … Tako zbrani in organizirani podatki so na voljo vsem, ki so zanje pripravljeni plačati. Ne počnejo ničesar protizakonitega. Njihova dejavnost je legalna in skladna z zakoni o varstvu osebnih podatkov, ki globoko zaostajajo za zmogljivostjo tehnologij. Uporabniki interneta nismo več ljudje, temveč smo izdelki, s katerimi trgujejo. Pa če se s tem strinjamo ali ne.

Carol Beer je izmišljen lik angleške humoristične serije Mala Britanija (Little Britain). Skozi epizode serije je vedno receptorka v različnih podjetjih, med njimi tudi v banki, odgovorna za pomoč strankam. Vsako vprašanje, tudi če zna nanj odgovoriti, vnese v računalnik. Odgovor je vedno enak: »Računalnik je rekel ne.«

Ker živimo v času informatizacije celotnega življenja, se nam pogosto zdi, da bi otrok potreboval kaj koristnega s tega področja. In če sami nismo na tekočem s tem, kaj je »in«, seveda vprašamo otroka, kaj bi imel. In pri tem naletimo na težavo, da je stvar, ki si jo želi on ali ona, pogosto precej oddaljena od tega, kar dopušča globina našega žepa. Kot pri vseh stvareh je zato treba skleniti neki kompromis. Najti je treba nekaj, kar bo dovolj dobro za učno-zabavne potrebe otroka, hkrati pa bo vzdržno za naš žep. Ogledali si bomo, kakšen prenosnik, tablico ali tiskalnik kupiti, da bo volk sit in koza cela.

Nad vesoljem smo očarani, a je hkrati zunaj dosega. Redki so postali astronavti in poleteli v orbito ali preživeli nekaj časa na mednarodni vesoljski postaji, še manj jih je hodilo po Luni. Dlje človeška noga še ni stopila. Marsikaj o vesolju pa se lahko naučimo izza zaslona računalnika.

Če naprava ni povezljiva, jo težje prodajo. Torej morajo imeti vse možnost povezave v domače omrežje, prek njega pa imajo odprta vrata v internet. V tej želji biti v toku časa izdelovalci, še manj pa kupci razmišljajo o varnosti. In glej ga zlomka. Skoraj ni pametne naprave, v katero ne bi mogli vdreti. Odpiranje te Pandorine skrinjice pa se nam lahko še kako maščuje!

Šibka točka vsake naprave je uporabnik. Operaterji klicnih centrov podjetij so za pomoč uporabnikom plačani, zato lažje ostanejo mirni, kadar imajo na drugi strani telefonske linije paničnega uporabnika. Težje je ohraniti mirno kri, kadar to počnemo brezplačno, za narodov blagor.