Imeti vse, kar je potrebno, na USB-ključu ali prenosnem disku, tega pa vedno pri sebi, pomaga, da lahko hitro rešimo težavo, ki zahteva obisk na domu. Ko gre za računalnike ljudi, katerim nudimo pomoč redno, poznamo njihovo strojno opremo, zato je pametno, da imamo pri sebi tudi vse gonilnike strojne opreme. Poleg cele vrste uporabnih orodij za čiščenje okužb, namestitvenih datotek za brskalnike, protivirusne in druge programe oziroma še vse druge pripomočke, za katere menimo, da jih bomo potrebovali.

Dober nasvet, ki ni uporaben le pri pomoči, temveč ima vrednost za vsakega uporabnika računalnika, je, da vsebino medijev, na katerih smo kupili program, ter vse gonilnike strojne opreme takoj po namestitvi programa ali namestitvi novega kosa programa prekopiramo v mapo, kjer tovrstne zadeve hranimo. Mapa naj bo na omrežnem ali zunanjem disku. Tam shranimo tudi namestitvene datoteke programov, prenesenih z interneta. Zakaj? Recimo, da smo pred leti kupili neki program, računalnik je okužen, naredili smo čisto namestitev in bi radi program ponovno namestili. Nato pa ure preživimo v iskanju medijev, ki smo jih nekam založili.

Še besedo, dve o operacijskem sistemu Windows 8. Ta ima uporabno možnost ponastavitve sistema na prvotne namestitve, med potekom katerega so uporabnikove datoteke obvarovane. Nič se ne izbriše, ničesar ne izgubimo. Vendar če nimamo originalnih medijev, na primer če smo nadgradili sistem na različico 8.1, kar poteka izključno prek spleta, potem imamo težavo. Na spletu hitro najdemo navodilo, kako namestitveni medij narediti, splača pa se, da to storimo prej, ne šele takrat, ko ga nujno potrebujemo.

Imamo še druge, bolj enostavne možnosti, pod pogojem, da ima uporabnik svoje datoteke shranjene tudi nekje drugje, ne le na disku računalnika. Če imamo sliko sistema, ki ga uporabnik uporablja z vsemi zanj pomembnimi programi, se ni treba ubadati z brisanjem in ponovno namestitvijo. »Sliko« z enega diska prekopiramo na drugega in problematičen računalnik je spet tak, kot je bil ob svojem rojstvu. Težava je odpravljena, pod pogojem, da je posledica napačnega delovanja programske, in ne strojne opreme. Tudi brez tega je pametno, da uporabnika naučimo, da svoje datoteke shranjuje tako lokalno kot tudi v oblaku. Storitev, kot je Dropbox, je v tem primeru lahko pravi balzam. Na računalniku lahko počnemo, kar hočemo, ne da bi se medtem bali, da bomo uničili uporabnikove dragocene podatke. Če ta nima doma primernega mesta za arhiviranje, je oblak zanj edina možnost.

Iskanje napak in odprava teh lahko traja ure, kar neradi počnemo na uporabnikovem domu, kjer morda nimamo najboljših možnosti za delo. Elegantna rešitev za odpravo manjših težav so orodja za oddaljen vstop v uporabnikov računalnik. Od doma se prek svojega računalnika priključimo vanj in delamo, kot bi bili tam. Moramo pa orodje in načelo oddaljenega dela najprej sami dobro obvladati, saj nam drugače lahko naredi več škode kot koristi. In še nekaj je: samodisciplina je pomembna. Ne smemo se vtihotapiti v računalnik, kadar se nam zazdi in morda celo brez vednosti uporabnika. To ni več pomoč, temveč vohunjenje. Ko naletimo na večjo težavo, pa je najbolje, če uporabnikov računalnik odnesemo k sebi, kjer imamo vse, kar pri popravilu potrebujemo. Od orodij do udobja, ki pomaga, ko težava zahteva veliko časa za reševanje.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |