Izguba lastnih datotek je osebna tragedija. Želimo si, da do tega ne bi prišlo oziroma da bi vedno imeli možnost dobiti podatke (spomine) nazaj. Vendar ne hranimo podatkov le na svojih računalnikih, omrežnih diskih, v vse večji meri jih vede ali nevede puščamo na internetu. Mobilne naprave dajejo varljiv občutek, da so podatki shranjeni v napravi, kar velja za računalnike. Za kaj takega imajo občutno premalo lastnega pomnilnika. Podatki, ki jih vidimo v poštnem predalu (Gmail), spletnem fotografskem albumu (Flickr) ali družabnih omrežjih, so dejansko drugje, na strežnikih ponudnikov storitev, večinoma v Združenih državah ali kateri od tako imenovanih podatkovnih oaz.
Za objavljanje podatkov o nas samih na spletu smo po navadi krivi sami, ker ne razmišljamo dolgoročno in se tudi ne zavedamo posledic. Objava fotografije z razuzdane zabave, na kateri smo močno opiti in v neprimernem položaju, bo morda postala digitalna podoba, z dolgoročnim vplivom. Algoritmi za prepoznavo obrazov, oblik in besedil bodo ugotovili spol in starost udeležencev, pa tudi blagovne znamke oblačil in pijače. Zaznali bodo dogajanje na fotografiji in ga povezali z drugimi dejavnostmi iz profilov družabnih omrežij prepoznanih oseb. Prikazovali nam bodo oglase prepoznanih pijač in oblačil ter na časovnici profila odebelili vabila na zabave. Fotografijo bo morda nekoč pregledovala kadrovska komisija podjetja, v katerem bi radi dobil zaposlitev, ali celo zavarovalnice, ki nam bodo zaradi »dokazane« naklonjenosti alkoholu zaračunale višje premije zavarovanj. Sicer menimo, da se to že dogaja, ne vemo pa, kako izpopolnjeni in zmogljivi so algoritmi.
Z vprašanjem digitalnega spomina se ukvarja vse več ljudi, med drugim publicisti, aktivisti, varuhi zasebnosti in celo evropski komisarji. Zadnji želijo z direktivo predpisati pravico do digitalne pozabe. Kritiki pa svarijo. Uporabniki ne bodo mogli nikoli dokončno in za vedno izbrisati zapisov in fotografij, ki jih objavljajo na družabnih omrežjih, v spletnih fotografskih albumih ali ki jih pošljejo po storitvi spletne elektronske pošte. Neumnosti iz mladosti bodo zato sledile »omreženi« generaciji vse življenje ter vplivale na njihove izobrazbene, karierne in potrošniške izbire. Vsaj dokler spominov ne bo izbrisala tehnična napaka, propad podatkovnega nosilca, bankrot ponudnika spletne storitve ali za vedno prekinjen dostop do oddaljenega strežnika.
Mogoče pa je tudi, da bo drugače. Kako tehnično doseči pravico do izbrisa digitalnega spomina? Obstaja prefinjen in hkrati enostaven način, ki pa bi ga morali v svoje storitve vključiti prav vsi ponudniki. Tako kot hrana in pijača bi morali tudi podatki imeti »rok uporabe«. Določil bi ga uporabnik sam, ko bi nekaj na spletu objavil. Po preteku roka bi sistem dokončno izbrisal zapis naložene datoteke. Proces bi lahko naredili popolnoma samodejen tako, da bi imeli v digitalni pomnilnik vgrajen mehanizem brisanja vsega s pretečenim rokom. Možno je, vprašanje pa je, ali bomo kdaj v prihodnosti priča tej možnosti.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Jan Kosmač
