Najmanj deset let že uporabljam digitalni fotoaparat, in predstavljate si lahko, da je v tem času nastalo res veliko posnetkov. Številčno nekaj sto gigabajtov. Tako kot vsi ostali posnetke najprej naložim na računalnik, bolj ali manj organiziram v mape, prvič jih pogledam, večina pa potem živi svoje mirno življenje kot enke in ničle na ploščah trdega diska. Kovačeva kobila je bosa – sicer se zavedam pomena rednega arhiviranja, a kaj ko to običajno zaradi lenobe naredim morda enkrat na leto. Če se mi ljubi. Na srečo do zdaj nisem imel težav z okvaro diskov, prej ali slej pa se bo tudi to pripetilo. Verjetnosti račun je neizprosen. Imel pa sem drugačne težave. V zori digitalne fotografije sem jih arhiviral na CD-je oziroma pozneje na DVD-je. Te sem hranil po pravilih in bil prepričan, da bodo berljivi tudi po nekaj letih. A je sledil šok – nekaj jih ni bilo. Zaradi razpada organskega premaza na plošči sem se moral sprijazniti z nekaj izgubljenimi fotografijami. Saj mi je ostalo še veliko fotografij, mi je pa to dalo misliti. A še vedno sem, kar zadeva arhiviranje fotografij, v informacijski kameni dobi. Imam medijski strežnik, večino časa izključenega, z 1 TB diskom in še en zunanji disk. Na obeh je moja digitalna zgodovina. Če je tako pri meni, ki sem, roko na srce, iz te stroke, kako je šele pri drugih uporabnikih, ki se ravno ne spoznajo najbolj na vse, kar omogoča informacijska tehnologija. Njihov razvoj ne gre ravno v pravo smer.

Ne želimo pozabiti

Civilizacija sloni na dosegljivosti velikih, poceni in »popolnih« digitalnih pomnilnikov. Bodo ti neskončno ohranjali digitalni spomin ali jih bo čez nekaj let zagrnila elektronska pozaba? Obe možnosti sta enako verjetni, saj proizvajalci pomnilnikov, zaradi hitrega razvoja teh in poslovnih interesov, niso nič naredili za dolgoročno shranjevanje. Najprej smo imeli diskete – skozi čas so se manjšale, kar je pomenilo, da manjši pogon ni mogel brati starejših, fizično velikih disket. Prisiljeni smo bili podatke z velikih prenesti na manjše. Morda imate doma še kakšno disketo. Kam pa jo lahko vtaknete oziroma kako lahko z nje preberete podatke? Skoraj nemogoče, če po čudežu nimate ustreznega pogona – in na računalniku operacijskega sistema, ki podpira disketni pogon. Nato so prišli zapisljivi optični mediji. Dejali smo, to je to. Večno hranjenje. Pa ni. Plošče imajo veliko krajši rok trajanja, kot bi si lahko mislili na prvi pogled. Vilinske plošče so skoraj večne, zapisljivi optični mediji pa daleč od tega. Organski premaz ni večen, in ko ta razpade, je plošča za v smeti. Danes se zanašamo na USB-ključke. Ti trajajo dlje, a še vedno niti približno toliko kot informacije, vklesane v kamen, vžgane v glinene plošče ali napisane na papir. Pomnilnik pa ni edina težava. Prav posebna neumnost so formati datotek. Ti se namreč tudi razvijajo, spreminjajo in marsikatera nova programska oprema ne zna več prebrati formatov programov izpred nekaj desetletij. Oziroma so za to potrebne posebne naprave.

Obsojeni smo na redno prepisovanje digitalne zgodovine na nove tipe pomnilnikov. Ni pa nujno, da moramo to početi sami. Odgovor ponuja hranjenje v internetu oziroma uporaba storitev za hranjenje podatkov v oblaku. Ponudnik skrbi, da so datoteke na varnem, da so arhivirane, in svoj sistem nadgrajuje z novimi tehnologijami. Ne bi moglo biti bolje. Pa je res? Prvi problem je prostor, ki nam ga ponujajo. Brezplačni prostor je veliko premajhen, da bi v njem hranili fotografije in video posnetke. Torej bo treba plačati. Nič lažjega, saj cene niso pretirane. Ko bi bilo tako preprosto! Premik podatkov na tuje strežnike ne prinaša le zadreg, povezanih z ohranjanjem zasebnosti, temveč tudi nedorečenost politike ponudnikov. Kdo ima lahko dostop do podatkov po smrti uporabnika (digitalno dedovanje) in kakšna so zagotovila, da bodo podatki ohranjeni, tudi če ponudnik propade? Kar je v svetu spletnega podjetništva pogosto. Dodatno zadrego povzroča dejstvo, da ima večina tovrstnih ponudnikov svoje strežnike v Združenih državah Amerike, kjer so zakoni, kako lahko do podatkov pridejo oglaševalci, policija in varnostne organizacije, precej liberalnejši od evropskih. Strategije hranjenja podatkov se bodo verjetno oblikovale šele čez nekaj let, ko se bo iztekel rok trajanja današnjih nosilcev podatkov in bo odmevno propadlo nekaj ponudnikov oblačnih storitev. Streznitev bodo prinesle šele prve resne podatkovne katastrofe. Šele takrat se bomo resneje lotili razmišljanja o potrebi po enostavni dolgotrajni hrambi podatkov.

Idealna hramba

Do takrat pa je vsak prepuščen sebi in oglaševanju ponudnikov tehnologij, storitev, izdelkov. Idealne hrambe ni, so le boljši oziroma slabši približki tej. Pomembni pa sta tudi enostavnost in hitrost arhiviranja podatkov ter da nam ta proces ne požre preveč živcev in časa. Kaj pa denar? Kolikor denarja, toliko muzike. Najbolj neprimerna se nam zdi razpršenost datotek po množici storitev in nosilcev, kajti tudi če smo še tako redoljubni, hitro pozabimo, kje je katera datoteka. Mučno je tudi iskanje arhivskih nosilcev, vedno ko se nam zahoče pogledati fotografsko doživetje počitnic izpred nekaj let. Drugače povedano: datoteke naj bodo ves čas enostavno dosegljive, kar samodejno pomeni, da je trdi disk za njihovo hranjenje najbolj primeren. Vendar ne diski, ki jih imamo v računalnikih na domačem omrežju, saj se bomo spet spoprijeli s problemom razpršenosti ter dovoljenji za dostop in iskanje. Bolje si je omisliti, če to dopušča družinski proračun, na omrežje priključen omrežni disk (NAS). A ne omenjeni medijski center, ki smo ga omenili na začetku. Ta ima le en disk, če ta odpove, bodo podatki izgubljeni. Priporočljivejše je diskovno polje z dvema enakima diskoma (RAID), kjer so podatki hkrati zapisani na obeh (zrcaljenje). Če odpove en disk, podatki niso izgubljeni, in ko ga zamenjamo, imamo spet na voljo razmeroma varen sistem hranjenja, datoteke pa so nam vedno dosegljive. Z malo truda lahko takšen strežnik NAS odpremo tudi v internet, kar pomeni, da si naredimo lastni oblak in do datotek dostopamo od koder koli in iz katere koli naprave.

Redno vzdrževanje strežnika NAS in po potrebi menjavanje diskov nam zagotavlja dokaj varen sistem, vendar to še ne pomeni, da lahko pozabimo na arhiviranje v bolj klasični obliki. Vsak varnostni strokovnjak vam bo rade volje razkril dodatna varnostna priporočila: redno kopiranje vseh podatkov na zunanji nosilec (na primer zunanji disk) in hranjenje tega pri prijatelju, v primeru da vam vlomijo v stanovanje ali pa vam hišo uniči požar. Vse pogostejši so tudi nasveti, naj pomembne datoteke hranimo v oblaku, kjer zanje skrbijo strokovnjaki, ki se na hrambo podatkov spoznajo precej bolje kot običajni uporabniki.

Ne moremo vam ponuditi dokončnega odgovora na vprašanje, kako zanesljivo poskrbeti za preživetje digitalnih podatkov. Ne priporočamo vam tudi, da se takoj odločite za strežnik NAS. Strošek njegove uporabe odtehta le, če imate res veliko pomembnih podatkov. Prvi korak je preprostejši (in cenejši). Kupite si zunanji disk in redno nanj kopirajte vse datoteke iz računalnika ali računalnikov, ki jih imate doma. Kljub zavedanju o pomenu arhiviranja pa se tega po neuradnih ocenah loti manj kot desetina vseh uporabnikov elektronskih naprav.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Jan Kosmač