Benjamin Franklin je leta 1789 izjavil, da na svetu ni nič gotovo, razen davkov in smrti. Njegova izjava se je zapisala v zgodovino. Kaj pa, če bi izjavo objavil na družabnem omrežju ali poslal prek elektronske pošte? Bi tudi postala zgodovinska dediščina, nekaj, na kar se spomnimo več kot dvesto let pozneje? Medtem ko je smrt neizogibna, ni jasno, kaj se bo zgodilo s pokojnikovo digitalno lastnino.

Kupi informacij o vsem in vseh se nenehno kopičijo in hranijo digitalno. Vsem dosegljivo bogastvo podatkov si lahko predstavljamo kot »človekov« zunanji pomnilnik, ki dopušča, da se spomnimo svoje lastne zgodovine oziroma da si drugi ustvarijo mnenje o nas. Popoln in celovit spomin je lahko prednost, ko ga uporabimo, da bi se spomnili, oziroma slabost, ko omogoča vpogled v stvari, ki bi jih najraje pozabili. Odličen spomin morda ni dober niti za nas same, če se na primer spomnimo krivic, ki so se nam pripetile in smo zato nesrečni. Pravice do digitalne pozabe, ki je eden od temeljev zasebnosti, pa (še) nimamo.

Ko je jamski človek na steno jame narisal svoje videnje sveta okoli sebe, se ni zavedal, da bomo njegove umetnine občudovali nekaj deset tisoč let pozneje. Moje digitalne fotografije toliko časa ne bodo preživele. Srečen bom že, če bodo preživele nekaj desetletij. Kljub tehničnim dosežkom na vseh področjih smo obsojeni na pozabo, saj nimamo sistemov za dolgoživo hranjenje podatkov v digitalni obliki.