Ker postaja naše življenje vse bolj digitalno, vprašanje ne bo izginilo. Ameriška in britanska sodišča že rešujejo primere zapuščinskih razprav, v katerih je pokojnik zapustil tudi veliko zbirko elektronskih knjig, filmov in glasbe, ki je bila shranjena pri ponudnikih spletne storitve, svojci pa niso imeli svoje kopije ali gesel za dostop. Verjetno si vsi želimo, da bi lahko svojci imeli dostop do digitalne lastnine, saj ima, tako kot vsaka druga lastnina, vrednost.
Načini dedovanja digitalne lastnine se razlikujejo od storitve do storitve, vendar imajo dokaj podobne pogoje uporabe, ki do neke mere rešujejo tudi takšne primere. Ko je storitev obveščena, da je uporabnik umrl, se glede vprašanja, kaj zdaj in kako naprej, odloča od primera do primera. Svojci zaradi tega ne morejo pričakovati, da bodo samodejno postali lastniki digitalne vsebine, tako kot postanejo lastniki fizične. Amazon je jasen. Vsi nakupi prek njegovih trgovin so vezani izključno na račun uporabnika. Rezultat je, da lahko podedujete bralnik Kindel, saj je bil pokojnik njegov lastnik, ne postanete pa tudi lastnik kupljenih elektronskih knjig, saj teh ni mogoče prenesti kot običajnih knjig. Preprosto povedano, ne dobite pravice do njihove uporabe, kar pomeni, da ne boste mogli v primeru tehničnih težav restavrirati nakupov oziroma e-knjig ne boste mogli prenesti na druge naprave. Podobnega mnenja je tudi Apple. Trdno stoji za stališčem, da z nakupom vsebin v trgovini iTunes teh niste kupili, kupili ste le pravico, da jih uporabljate. Niste lastnik kopije vsebine. Zanimivo. Glasbeni album na zgoščenki lahko svojci dedujejo, njegov iTunes ekvivalent pa ne. Applova licenca za uporabo vsebin je neprenosljiva. To jasno piše v pogojih uporabe storitve.
Nič kaj bolj prizanesljiva niso družabna omrežja. Vzemimo primer Facebooka. V pogojih uporabe je zapisano, da je uporabnik lastnik vseh zapisov in informacij, ki jih objavi, in ima moč nadzora, kako so deljene, vendar hkrati tudi, da ne sme podatkov računa predati drugemu brez njihovega pisnega soglasja. Ko je Facebook obveščen o smrti uporabnika, največkrat račun zamrzne, tako da prijava nanj ni več mogoča. Twitter ima podobno politiko, računa ne sme v imenu pokojnega upravljati nihče, na zahtevo in s priloženim potrdilom o smrti pa pomaga svojcem izključiti račun.
Niso pa vsi tako ozkosrčni. Zanimivo, še najbolj prijazen je Google. Znotraj nastavitve računa je možnost upravljanja z neaktivnim računom (Inactive Account Manager). Uporabniku omogoči vnos navodil, kaj se zgodi z njegovimi podatki v Googlovih storitvah – teh je kar nekaj – po smrti. V osnovi imamo na voljo digitalno pozabo, torej da se vsi podatki izbrišejo po določenem času, v katerem je bil račun neaktiven, ali nadaljevanje digitalnega posmrtnega življenja, če izberemo zaupanja vredno osebo, ki bo imela dostop do podatkov. Ko vneseni čas preteče, vas Google o tem obvesti prek pošte, na katero ne boste odgovorili, saj vas ni več, nakar se podatki izbrišejo ali delijo z osebo, kateri ste jih zaupali.
Malce bolj enostavno je morda pri ponudnikih spletnega hranjenja datotek, saj tu ne gre za kupljene vsebine, temveč za zasebne datoteke, ki jih tam hranite. Da pa ne bi imeli svojci s ponudnikom preveč birokratskih zapletov, je morda pametno, da jim preprosto zaupate gesla in ostale dostopne podatke za uporabo storitev. To je še najbolj enostavno.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Jan Kosmač
