Ali nove tehnološke naprave res ugrabijo del možganov, ki je odgovoren za občutek zadovoljstva, kar je privedlo do povečanja kompulzivnega vedenja pri nekaterih uporabnikih? Ali zato uporabniki postajajo »zaporniki« v navideznih svetovih, »življenje« v teh pa spodbuja nevarne aktivnosti v resničnem svetu? Ne, ne mislimo na pokol na šoli Columbine ali premieri najnovejšega Batmana. A obstajajo manj očitne, pa vseeno še kako nevarne aktivnosti, ki so povezane z »biti povezan povsod in ves čas«. Recimo pisanje kratkih sporočil, čivkov ali pregledovanje profila Facebooka med vožnjo. Vse več je uporabnikov, ki sploh ne razmišljajo, kako nevarno je takšno početje, ko nam nekaj za dragocen trenutek zmoti zbranost in spremljanje dogajanja na cesti. Verjetno ni več daleč čas, ko bo več nesreč nastalo zaradi tega kot zaradi vinjenosti voznika. Alkohol smo prepoznali kot nevarnega, uporabo mobilnih naprav med vožnjo sicer tudi, a prvo veliko strožje sankcioniramo kot drugo.

Pretirana navezanost, odvisnost od naprav in interneta lahko povzroči nevarnost, da preprosto pozabimo na naravne zakonitosti. Možgani, telo in čutila so se razvili tako, da lahko živimo le v enem svetu naenkrat. Če bi se razvijali drugače, torej tako, da bi lahko sočasno bivali v dveh svetovih, bi bil naš videz drugačen. Vzemimo rekreacijo, na primer tek. Ko tečemo, tudi poslušamo, in sluh, poleg vida, nas lahko reši v situaciji, ko spregledamo vozilo. Zaradi sluha ga slišimo in se zato ustavimo pred prečkanjem ceste. Danes veliko ljudi teče s slušalkami v ušesih, zato sploh niso pozorni na zvoke okolice, če jih zaradi vse bolj izpopolnjenih slušalk sploh slišimo. Evolucija nam je dala dve ušesi. Če bi v zori človeštva prvi primerki naše vrste imeli slušalke, bi danes morda imeli dva para ušes. Vprašanje pa je, ali ne bi zato naš tehnološki razvoj upošteval tudi to ter s slušalkami pokril vse štiri uhlje. Je riba, ki ima dva para oči. En par za gledanje nad površino vode (ko plava na površini), s katerim spremlja okolico in se varuje pred plenilci, in drug par za gledanje pod vodo in iskanje hrane. Podobno bi lahko imel tudi človek dva para oči. En par za spremljanje ceste med vožnjo, drugega za branje pošte. In morda tudi dva para rok, enega za upravljanje vozila in drugega za igranje z mobilno napravo. Razvili bi se tudi možgani, kjer bi ločeno lahko opravljali dve popolnoma različni funkciji in človek bi postal resnično »dvooperativen« organizem. Zamislimo si lahko, kakšni bi v tem primeru bili videti. Z zornega kota današnjega pojmovanja lepote ne ravno najlepši.

Moj mikro, september – oktober 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |