Sodobni človek se razvija približno 150 tisoč generacij. V tem času je evolucija poskrbela, da so možgani, telo in čutila prilagojeni življenju v enem samem svetu. In do zdaj je bilo tako. A zadeve se spreminjajo. Po novem želimo bivati v dveh svetovih. V fizičnem, vsakdanjem svetu in v navideznem.

Morda vam je naslednja zgodba znana. Zvečer ste dogovorjeni s prijatelji na pivu, kjer v miru srkate opojno alkoholno pijačo in se pogovarjate o popolnoma nepomembnih stvareh. Po pol ure postanete nemirni, nekaj vam manjka, podzavest vam pravi, da morate nujno nekaj storiti. Nekaj, česar ste navajeni in česar že res predolgo niste storili. Preveriti, kaj se dogaja na Facebooku ali Twitterju ali le pogledati, ali je prispelo poštno sporočilo, ki ga dejansko sploh ne čakate in je popolnoma vseeno, ali ga preberete takoj ali šele čez nekaj ur.

Pisalo se je leto 1984. Globoko za železno zavezo je v Moskvi Aleksej Pajitnov razvijal računalniški program, »kiber« orožje, ki bo pretreslo svet in Zahodu prizadejalo več poslovne škode, kot jo je Iranu skoraj trideset let pozneje povzročil izraelsko-ameriški črv Stuxnet. Aleksej je ustvaril Tetris.

To, da je industrija računalniških iger ena najmočnejših gospodarskih panog na svetu, je jasno že dolgo. Toda zakaj je tako? Preprosto – ljudje se radi igramo, smo tekmovalni, igralni uspehi pa nas motivirajo in dajejo občutek uspeha. Tako je z vsemi igrami, ne le računalniškimi. Je pa zelo verjetno, da je prav fenomen računalniških iger dal nekaterim misliti, kako bi to navdušenost računalniških igralcev prenesli tudi v druge sfere življenja.

Dilema, ali je zasvojenost z internetom oziroma na splošno s tehnologijami bolezen ali vsaj psihična motnja, je podobna še vedno nedorečenemu vprašanju, ali sevanje mobilnega telefona povzroča tumorje. Se pa kaže usmeritev oziroma nove smernice v internetu, kako stopiti stran od tega. Tako vsaj misli rastoča skupina ameriških tehnoloških voditeljev in psihologov, ki opozarjajo na moč tehnoloških naprav, da zasvojijo uporabnike.

Nekaj sto milijonov ljudi na tem svetu je prepričanih, da je Facebook zabaven, Google uporaben in da je biti vseskozi priklopljen na mrežo nekaj absolutno nujnega. Vsak dan ljudje neštetokrat pograbijo svoj mobilni telefon, da bi pogledali, ali niso prejeli poštnega sporočila, preverili, ali je kdo komentiral ali »všečkal« njihov »umotvor« na družabnih omrežjih, ali pa le za to, da vidijo, kako »uspešna« je njihova fotografija na Instagramu. To počnemo, ker je »nalezljivo«, dobesedno te zasvoji. Je brskanje po spletu lahko nekaj, kar nas dejansko zasvoji? Je.

Moja dve leti in nekaj mesecev stara hči ima, kot verjetno večina otrok te starosti, »mevlje v riti«. Niti sekunde ni pri miru, pa še ničesar se ne boji, zato odtava, kamor si zamisli, pa če jo gledam in kličem ali ne. To seveda pomeni, da pravega miru ni. Niti toliko, da bi v miru popil kavo ali rekel kakšno pametno z ženo. Več čas je namreč eden od naju pozoren na najino divjakinjo. Tega sem imel na dopustu čez glavo, zato sem se, resda s težkim srcem, odločil za rešitev, za katero vem, da ni najboljša in ki jo na teh straneh staršem redno odsvetujemo in jim solimo pamet. Hčeri sem v roke potisnil kos tehnologije. Šlo je za zaslon, tablico, da sem natančen, na kateri je lahko čarala in bila pri miru vsaj toliko časa, da sva z ženo v miru popila tisto kavo.