Prej ali slej vsak podleže skušnjavi. Če ne drugače, preverite svoj telefon pod mizo, da vas druščina ne opazi, ali pa se izgovorite, da morate nujno na stranišče. Pravzaprav vam tega ni treba več skrivati. Podobne potrebe imajo tudi drugi člani druščine in prej ali slej imajo vsi pred seboj svoje telefone, v katere »buljijo«, hkrati pa se poskušajo še pogovarjati. Veliko ljudi je postalo bolj ali manj odvisnih od tehnologije, tako ali drugače. Videti je, da ni več daleč čas, ko bomo vsi sedeli za isto mizo, v tišini gledali drug drugega, pogovarjali pa se bomo prek Facebooka.

Da ljudje vse bolj postajajo odvisni od tehnologij, kažejo tudi javnomnenjske raziskave. Polovica Američanov bi se raje za en teden odpovedala čokoladi, alkoholu ali kofeinu kot pa le za nekaj ur telefonu. Ena tretjina bi se celo zavestno odpovedala spolnosti, več kot dvajset odstotkov pa čiščenju zob. Stvar je sicer že smešna, a menda resnična. Med slednjimi vodijo lastniki iPhonov, ki bolj ljubijo svoj telefon kot čiste zobe. Rezultati raziskave (http://tinyurl.com/3we9bd3) sicer imajo enoletno brado (so iz lanskega leta), a se stanje v letu dni ni nič izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Dovolj se je zvečer sprehoditi po mestnem središču, kjer so lokali z brezplačnimi Wi-Fiji, in šteti, koliko obiskovalcev ima svoj telefon v rokah ali pred seboj na mizi.

Pred kratkim smo se pogovarjali v »strokovni« družbi o računalništvu v oblaku, natančneje o prednostih in slabostih imeti vse digitalno nekje na nekem strežniku nekje na svetu. Zedinili smo se, da je slabost oblaka predvsem ta, da zahteva povezavo v internet. Kaj pa, če je nimamo? Po drugi strani pa – kaj pa počnemo, ko nam, če sploh kdaj, internet »pade dol«? Tudi če imamo vse podatke pri sebi, se počutimo bosi. Okoli letamo kot kokoš brez glave, in čeprav bi lahko delali skoraj normalno, tega preprosto ne moremo. Nekaj nam manjka. Nič čudnega, če vse več ljudi enači 24-urno odpoved interneta podobno kot popolno odpoved nikotinu ali alkoholu. Neka druga raziskava uporabnikov interneta je pokazala, da se 40 odstotkov uporabnikov v primeru odpovedi interneta počuti osamljeno, več kot polovica anketiranih pa bi bila vznemirjena oziroma bi imela močan občutek prikrajšanja.

Odgovori ljudi, ki so jih vprašali, kako bi se počutili v primeru odpovedi interneta, gredo celo do skrajnosti. Od uporabnika, ki bi se počutil, kot bi mu odsekali roko, pa do študenta, ki je med internetnim mrkom dobil simptome abstinenčne krize. Študentje, ki so sodelovali v teh in podobnih raziskavah, se zavedajo, da je radost v življenju brez brskanja po spletu in družabnih omrežji, vendar jih je večina, ki tega nekaj časa ni počela, občutila stisko, žalost, dolgočasje ali paranojo. Morda je še najbolj zgovorna misel britanskega študenta: »Internet je moja droga, brez njega sem izgubljen. Odvisen sem in ne bi mogel preživeti 24 ur brez njega.«

Na prvi pogled se vse našteto sliši malce neumno. A v vsem skupaj je nekaj resnice. Vsi mi, ki vsakodnevno več ur uporabljamo internet in mobilne naprave, se brez njih nekaj časa počutimo izgubljeni. Na dopustu ali kjer koli, kjer nam ni na voljo ta prečudoviti sad tehnološkega razvoja. Tavamo naokoli in iščemo načine, kako bi se povezali, ne da bi za to plačali manjše premoženje. Če povezave ne najdemo, imamo dan, dva probleme, nekaj nam manjka, nato pa se sprijaznimo in potrpimo. Izkaže se, da je tudi brez interneta življenje lahko kakovostno. Če pa povezava je, potem po starem. Ko je le mogoče, se povežemo. Smo odvisni? Mlačno. Dejali bi, da bi se morali zamisliti takrat, ko nam strošek povezave prek mobilnega omrežja, ko smo v tujini, po možnosti glede tega zelo dragi državi, ne bi več preprečeval biti povezan povsod in ves čas.

Moj mikro, september – oktober 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |