Danes je najprikladnejši način povezovanja ploščatih TV-jev s periferno hi-fi opremo, pa tudi z digitalnim snemalnikom – s kablom HDMI, ki prenaša tako sliko kot zvok sočasno (mnogi ga vidijo kot digitalizacijo in pomanjšanje priključkov SCART). Seveda pa lahko skorajda pri vseh snemalnikih uporabite kar nadaljevanja antenskega kabla iz snemalnika do televizije.

Po načinu priključka se razlikujejo tudi cenejši (in starejši) ter novejši (in dražji) digitalni snemalniki med seboj. Večina snemalnikov namreč ni samo snemalnik, temveč je tudi predvajalnik (DVD-predvajalnik, DivX-predvajalnik …), in že zadnja tri leta je zelo priljubljena funkcija tudi popravljanje izhodnega video signala. Ker so DVD-ji zapisani v standardni ločljivosti TV PAL (768 x 576), doma pa imamo večinoma televizorje HD ali HD Ready z ločljivostjo zaslona 1280 x 720 (HD ready) ali 1920 x 1080 (Full HD), znajo boljši predvajalniki pretvoriti izhodno sliko na višjo ločljivost. Za to funkcijo uporabljajo posebne algoritme, zapečene v čipih, in to počno veliko bolje kot bi TV sam – rezultat pa je lepša in bolj kakovostna slika. Prvi pogoj za uporabo te funkcije pa je taka povezljivost med napravama, ki ponuja najvišjo ločljivost, to pa je moč doseči le s kablom HDMI.

Ker televizijski signal v večini primerov do nas še vedno pride v analogni obliki (vsi kabelski operaterji z naborom analognih programov ter do konca leta prizemeljsko oddajan signal, ki ga lovimo s strešnimi ali sobnimi TV-antenami), digitalni videorekorder pa že po definiciji deluje digitalno, gre torej za digitalizacijo vhodnega signala oz. njegov zapis v obliki ničel in enic. To hkrati pomeni, da v dobi digitalnega signala (prihajajoče digitalno prizemeljsko oddajanje DVB-T ter digitalno oddajana kabelska televizija DVB-C) tak digitalni snemalnik postane popoln spremljevalec digitalne dnevne sobe. Prednost digitalnega snemanja je v tem, da se kakovost s številnimi predvajanji (ali snemanji na isti disk/DVD-medij – če to podpira) ne zmanjša.

MPEG-4 ALI MPEG-2

Velika večina digitalnih naprav, ki imajo opravka s televizijo oz. videom, za zapis video signala uporabljajo način kodiranja po standardu MPEG-2 (tako so zapisani tudi DVD-filmi).

MPEG-2 omogoča več stopenj stiskanja, kar vpliva na kakovost posnete slike ter na prostor, ki ga bo tak posnetek zasedel. To pomeni, da se lahko odločimo, v kakšni kakovosti želimo snemati. Tako lahko za film, ki jih želimo trajno shraniti, izberemo najkakovostnejše stiskanje, za snemanje TV-poročil, ki jih bomo zjutraj pogledali in nato izbrisali, pa slabše stiskanje, saj nam kakovost slike ni zelo pomembna.

Toda kaj MPEG-2 pomeni za slovenski prehod na DVB-T, ki, kot vemo, pri nas temelji na standardu MPEG-4? Odgovor je: nič, saj je treba ločiti jabolka in hruške. Vsi digitalni snemalniki na trgu (vsaj kar nam jih je uspelo preveriti) uporabljajo za snemanje kodek MPEG-2. Tudi novejši snemalniki, ki se bohotijo z vgrajenim sprejemnikom/kanalnikom DVB-T MPEG-4. To pomeni, da interno delajo pretvorbo – signal, sprejet v MPEG-4, dekodirajo, nato pa ga zapišejo na DVD/disk kot MPEG-2. S tem pa ni nujno nižja tudi kakovost zapisanega (saj je ta odvisna od stopnje stiskanja), se pa gotovo porabi več prostora, kot bi ga v MPEG-4.

Večina digitalnih videorekorderjev omogoča nastavljanje vsaj štirih stopenj kakovosti snemanja. Privzet je način standardnega zapisa (SP – standard play), s katerim na 4,7 GB, ki nam jih ponuja enoslojni DVD-medij, posnamejo dobri 2 uri posnetkov. A z večanjem stiskanja lahko na isto kapaciteto stisnejo tudi do 6 ur (in nekateri modeli celo do 8 ur).

Najpogostejše stopnje stiskanja digitalnih snemalnikov, ki snemajo v MPEG-2.

Moj Mikro, junij 2010 | Jaka Mele