Kaj vse znajo digitalni snemalnik in kje so največje razlike med njimi? Kako se odločiti za pravi tip snemalnika in kako na izbiro vpliva prehod na digitalno prizemeljsko oddajanje DVB-T MPEG4?

Digitalni snemalniki so prava izbira, tudi če televizijo le gledate, potrebe po snemanju pa nimate ali je zelo občasna. Za nekoga, ki pogosto gleda predvsem slovenske (komercialne in nacionalne) kanale, je verjetno najuporabnejša funkcija zakasnjenega predvajanja. Ta gledalcu omogoča, da prihrani čas. Ko želi gledati film ali nadaljevanko, vklopi snemalnik, nato pa si lahko vzame še pol ure časa za druga opravila ali počitek – in nato po pol ure začne zakasnjeno predvajati ravnokar posneto (in v ozadju še snemano) oddajo.

Seveda tudi z digitalnimi videorekorderji ostaja način snemanja TV-programa isti kot pri uporabi klasičnega videorekorderja – digitalni snemalnik je treba priključiti na vir TV-signala (antenski kabel iz antene, kabel iz STB-naprave, kabel iz kabelskega sprejemnika STB). Nato je treba digitalni snemalnik povezati na televizor (pri starejših televizorjih smo to počeli s kablom SCART ali s kakšnim drugim video kablom (komponentni, kompozitni, S-video – in v tem primeru nismo smeli pozabiti na dodatni kabel za prenos zvoka).

Videorekorder je beseda, ki je v osemdesetih vsaj v našem prostoru pomenila določen prestiž, in živo se spomnim poletnih počitniških dni, ko smo mulci družno hodili v videoteko in si sposojali najnovejše hollywoodske filme in jih nato skupaj gledali pri edinem lastniku videorekorderja v ulici… Danes so video snemalniki še bolj prisotni kot takrat, a hkrati je njihova uporaba praviloma bistveno kompleksnejša. Kaj si torej ob novem televizorju omisliti namesto analognega videorekorderja, ki ga praktično ne moremo več kupiti? Če pa že, nam po 31. 12. 2010 zaradi prehoda na digitalno prizemeljsko oddajanje (verjetno) ne bo več služil.