Če se sprehodite po trgovskih centrih in trgovinah z zabavno elektroniko, boste hitro ugotovili, da se je čas videorekorderjev dokončno iztekel. Morda boste našli en model znanega proizvajalca (Philips) ter občasno še kak model manj znanih proizvajalcev, in to je to. Utegne se zgoditi, da boste našli le še dvojne kombinirane naprave – DVD-predvajalnik in VHS video snemalnik. Toda če hočete večji nabor funkcij, višjo kakovost, ste že zadnjih nekaj let lahko izbirali le med digitalnimi video snemalniki. Ti so naprodaj v dveh cenovnih različicah – cenejši zapisujejo na optični medij DVD, dražji pa imajo vgrajen še trdi disk.

DIGITALNI VIDEO SNEMALNIKI

Digitalni video snemalnik (digitalni videorekorder) je pravzaprav ena boljših pogruntavščin, ki vsekakor prinaša vrsto prednosti pred analognimi sorodniki. To zadnja leta v različnih oblikah odkriva tudi vse več slovenskih gledalcev. Digitalni snemalniki so poleg samostojnih naprav, ki smo jih v obliki DVD-snemalnikov in snemalnikov z vgrajenim trdim diskom že omenili, v nekaterih televizijah tudi kar vgrajeni, na voljo so torej kot del televizije. Tretja alternativa pa je storitev osebnega digitalnega snemalnika (PVR – personal video recorder), ki jo ponujajo nekateri internetni operaterji s ponudbo televizije prek IP-omrežja (IP TV).

OD KOD SO SE VZELI?

Digitalni snemalniki so začeli v dnevno sobo prihajati okoli leta 2005. Njihovi predhodniki so bili DivX-predvajalniki (ti pa so bili nadgradnja običajnih DVD-predvajalnikov). Pionirji tistega časa so bile tudi naprave švedskega proizvajalca KISS, ki so v obliki hi-fi komponent ponujali tudi prve v domače omrežje in internet povezane naprave, predvajalnike datotek DivX ter celo digitalni snemalnik z vgrajenim trdim diskom.

Sočasno so se pojavili tudi prvi DVD-snemalniki največjih blagovnih znamk (Philips, Sony, Panasonic), a s takrat še z visokimi cenami (preko 500 evrov). Leto, dve pozneje so cene začele padati, naprave pa so iz prve generacije zorele in postajale čedalje zanesljivejše, funkcionalno bogatejše, v njihovih notranjostih pa so se pogosteje znašli še zanimivi dodatki, kot so recimo trdi diski, izboljšana snemalna logika, TV-kanalnik v navezi z elektronskim programskim vodnikom (takrat pogosto imenovan ShowView) …

Prodor DVD-snemalnikov se je vsekakor začel s tistimi najcenejšimi z neizgovorljivimi imeni, danes pa jih imajo (za sprejemljiv denar) v ponudbi tudi najprestižnejše znamke. Prvi DVD-snemalniki so torej snemali izključno na DVD-medije, ki smo jih menjali tako kot prej kasete VHS. Drugi, dražji imajo poleg zmožnosti pisanja neposredno na DVD-medij vgrajen še trdi disk in lahko snemajo program tudi nanj. Prav to jim omogoča vrsto naprednih funkcij, med katerimi je verjetno najbolj znana funkcija predvajanja s časovnim zamikom (zakasnjeno predvajanje – timeshift).

Glede na to, da v naših domovih večinoma že bivajo DVD-predvajalniki in da večino filmov kupimo v formatu DVD, seveda ni neverjetno, da bi kdo želel vsebino, torej TV-program, posneti na isti optični medij, DVD-ploščo. Ker poznamo tako enkrat kot večkrat zapisljive DVD-medije (DVD-+R in DVD-+RW), torej ne bi bili nič na slabšem, če bi snemali na medij DVD namesto na VHS-kaseto.

Toda ali je snemanje TV-programa sploh še priljubljeno in ali to še množično počnemo, kot v časih VHS-videorekorderjev, kjer ni bilo posameznika, ki ne bi imel na polici dolgo vrsto videokaset, na katerih so bili načečkani naslovi posnetih filmov? Lahko da je kriva kakovost naših TV-postaj, verjetno pa ne pomaga niti to, da je danes praktično katerokoli TV-epizodo ali film moč sneti iz interneta in si posnetek ogledati, ko imamo pač čas in voljo, medtem ko je bila TV včasih naš praktično edini kanal do video vsebin …

Moj Mikro, junij 2010 | Jaka Mele