Ko pride do oglasnega bloka, preprosto pritisne na tipko za hitro previjanje naprej in reklame preleti v nekaj sekundah ter normalno gleda oddajo naprej. Pri filmu, ki po sporedu traja dobri dve uri, je na komercialni televiziji vsaj pol ure reklam. Tako z gledanjem končamo praktično ob istem času, kot če bi gledali oddajo v živo (je pa res, da vidimo precej manj reklam).

Pred leti so trgovci na Zahodu dvignili veliko prahu, češ da je tovrstno početje enako kot »kraja« in skratka »nedopustno ravnanje«, ki oglaševalcem niža vrednost, svoje pa seveda občutijo tudi televizijske postaje. Toda upravljanje z lastnim časom je pač osnovna pravica vsakogar, kajne?

Snemalniki, ki snemajo na trdi disk, imajo precejšnjo kapaciteto, saj lahko na povprečen digitalni snemalnik z vgrajenim 160 GB diskom posnamemo kar 200 ur ali več kot 8 dni neprekinjenega sporeda! Pozabite na menjavo in iskanje praznih videokaset – posnetki nas bodo počakali, dokler bomo hoteli. Tudi brisanje in rezanje posnetkov je možno, in izvedeno je prav hitro. Tako lahko iz posnetega filma izrežemo reklame ali spojimo več epizod priljubljene serije v en posnetek. Posnetke lahko nato zapečemo na DVD-medij in jih predvajamo v kateremkoli DVD-predvajalniku. Tudi če imamo le DVD-snemalnik, lahko pri pisanju na DVD-R medij naknadno skrijemo posamezne dele že posnete vsebine, a le če še nismo zaključili medija (finalizirali seje).

Novejši snemalniki podpirajo še napredne funkcije, kot so elektronski TV-spored (kjer je ta na voljo, in z DVB-T in DVB-C bo kmalu to standard tudi pri nas), skoraj vsi pa znajo predvajati tudi DVD-filme in vsebine DivX MPEG-4.

Lastniki videokamer bodo veseli dodatnih video vhodov, recimo DV oz. FireWire ali IEEE.1394 (i.Link) ali kompozitni/komponentni/S-video, ki so zagotovo dodana vrednost digitalnim snemalnikom. Prek teh vrat namreč omogočajo priklop video opreme ter zajem in shranjevanje njihove vsebine. Tako lahko v DV-vhod povežemo videokamero, na kateri predvajamo stare posnete kasete, snemalnik pa te stare posnetke digitalizira in (snema) na disk. Ko je vsebina zajeta na disku, lahko tam video pred zapisom na DVD-medij še obdelamo, zmontiramo in obrežemo. To je zagotovo najhitrejši način izdelave domačega video DVD-ja.

Če smo pred leti zapisali, da na trgu pogrešamo digitalni snemalnik z vgrajenim omrežnim priključkom, ki bi snemalnik povezal v domače računalniško omrežje in omogočil predvajanje vsebin iz računalnikov ali interneta, smo to končno dočakali. Sicer funkcija še ni v vseh snemalnikih, a prve ptice znanilke sprememb so že tu. Zanimivo je, da se na to hibridno funkcijo niso prilagodili snemalniki, temveč so se omrežni predvajalniki vsebin (NMT − network media tank) preobrazile še v snemalnik. Eden prvih takih izdelkov je AC Ryan Play!On DVR, ki običajni NMT razširja s funkcijo snemanja. Če že ima vgrajen disk, zakaj ne vgradili še TV-kanalnika? Izbiramo lahko med dvema modeloma, prvi ima analogni in DVB-T, drugi pa dva DVB-T sprejemnika – združljiva sta tudi z MPEG-4 in torej uporabna pri nas. Predvidevamo, da bodo šli v to smer tudi samostojni namenski snemalniki, a najprej neznanih proizvajalcev (znani se bojijo pritiskov korporacij in Hollywooda). Tak omrežni snemalnik bo seveda posnete vsebine dal na voljo vsem v domačem omrežju, kar pomeni da si bomo lahko posneto oddajo predvajali v drugi sobi po televizorju DLNA ali računalniku.

Ker je snemanje največkrat nadgradnja predvajanja, ki ga obvladajo vse naprave, je na strani predvajanja vedno pogostejše tudi poznavanje zapisa DivX (MPEG-4) ter njegovega odprtotokodnega bratranca XviD. Novi snemalniki najpogosteje predvajajo vse različice kodeka MPEG-4, a pomembno je razumeti, da za to niso specializirani in torej to ni njihov fokus. Drobne razlike se pojavijo pri prepoznavanju podnapisov, pravilnemu prikazu slovenskih krilatih črk, dekodiranju prostorskega zvoka dolby in pri njegovem pretvarjanju v stereo …

Čeprav se zdi ideja dobra, pa stvar ni tako preprosta. Predvsem je vprašljivo, kaj zna naprava predvajati takrat, ko snema program. Starejši predvajalniki so imeli omejitev, da sočasno s snemanjem na disk niso znali predvajati posnetkov DivX (so pa delali posnetke MPEG-2) ipd. Med tem, ko snemalnik nekaj snema, se prav tako ni priporočljivo igrati z daljincem, saj so snemalniki zelo ubogljive naprave in bodo morda celo prehitro prekinile snemanje, če bomo pritisnili nepravo tipko. Hkrati opozarjamo, da za dobrih 100 evrov dobite dobro nadgradljiv NMT-predvajalnik, ki preizkušeno predvaja vse tipe MPEG-4 kodekov, in nima težav s slovenskimi podnapisi. Zato menimo da je neumnost iskati ultimativni digitalni snemalnik, ki bi enako kakovostno predvajal DivX-e in še posebej nove HD video posnetke v obliki mkv. Že samo zaradi fleksibilnosti in frekvence nadgradenj strojne kode ter podpore se to najverjetneje ne bo izšlo ali pa bo izjemno drago, življenjska doba pa krajša kot pri nakupu dveh ločenih naprav.

Posamezni proizvajalci v svojih snemalnikih ponujajo še vrsto zanimivih funkcij, kot so recimo pobiranje glasbe z avdio cedejev (cd ripping), delovanje snemalnika kot juke-boxa, in torej v navezi z domačim kinom pravi multimedijski center. A te funkcije so že zunaj osnovnega koncepta snemalnikov in jih ne bomo posebej izpostavljali.

Še vedno pa pogrešamo snemalnik, ki bi bil namenjen IP-televiziji, saj je za dobršen del slovenskih gospodinjstev prav IP-televizija tista edina pot do več kot štirih TV-programov. A programe moramo danes menjati še ročno, saj so sprejemniki običajno zunanje STB-naprave. Edini način avtomatizacije pa je uporaba računalnika (več v nadaljevanju).

Moj Mikro, junij 2010 | Jaka Mele