Najboljša novica pri (pozni) izbiri digitalnega snemalnika je ta, da so cene v zadnjih treh letih močno padle. Tako je moč najosnovnejši DVD-snemalnik dobiti že za dobrih 100 evrov, pri 200 evrih pa se začnejo cene snemalnikov z vgrajenimi trdimi diski. V tem cenovnem obsegu najdemo tudi že priznane blagovne znamke, hkrati pa opažamo, da so se B-znamke (Yamada, Xoro, Hyundai) umaknile na stranski tir, pot pa si utirajo C-znamke, za katere marsikdaj slišimo prvič … A presenetljivo te držijo tempo razvoja in so funkcijsko povsem na ravni dražjih znamk, kar praviloma ponudijo še kak vmesnik in funkcijo več. A po drugi strani se snemalniki podjetij Samsung, Hitachi, Panasonic, LG, Pioneer, Sony, JVC, Sharp in drugi odlikujejo s kakovostnejšo izdelavo, pogosto pa s tišjim delovanjem, hitrejšim zagonom, slovenskimi navodili, preglednejšimi daljinskimi upravljalniki …
Če smo pri TV-jih zapisali, da jih je pred nakupom treba preizkusiti na lastnih očeh, pri snemalnikih velja podobno − a predvsem glede daljinskega upravljalnika in, pomembneje, zaslonskih menijev. Če nimate največjega televizorja, so menijske izbira včasih zapisane s tako drobnimi črkami da jih ne vidi več vsak. Spotoma lahko pri ogledu preverite še priključke in glasnost snemalnika. Tu smo v zadnjem letu opazili največji napredek, saj so snemalniki končno postali tihi, še pred letom pa temu ni bilo tako.
Ker ima večina digitalnih snemalnikov še vedno tudi DVD-zapisovalnik, lahko posnetke tudi trajno shranjujemo ali jih pripravimo za ogled drugje – vse to prek DVD-diska. Najpreprostejši snemalnik zna zapisovati na vsaj en tip DVD-medijev (DVD-R ali DVD+R), novejši modeli pa pogosto obvladajo oba tipa medijev. To v praksi pomeni, da morate biti pri nakupu praznih medijev pozorni na to, kateri tip DVD-medija vaš snemalnik podpira. To velja tako za enkratno kot za večkratno snemanje (prepisovanje, kjer potrebujemo medij z oznako RW). Pri predvajanju velja, da vse enote berejo vse medije (z izjemo posebnežev, kot so DVD-RAM, za katerim stoji Panasonic). Seveda ne moremo mimo izjem − pri nekaterih, recimo DVD-RW, je treba medij v snemalniku ročno zaključiti, če želimo, da ga bodo predvajali tudi starejši klasični DVD-predvajalniki.
Vgrajen trdi disk (HDD) je ena izmed osrednjih razlik med različnimi modeli in proizvajalci. Medtem ko je prva generacija digitalnih videorekorderjev vgrajevala le diske do 80 GB, pa so modeli zadnjega leta spričo pocenitve diskov že prešli na 160, 250, 320 in celo 500 GB. Disk naprava uporablja kot medij za snemanje, kar pomeni, da lahko na disk spravimo toliko ur posnetkov, kolikor je velik disk (poglejte tabelo na prejšnjih straneh − odvisno od stopnje stiskanja oz. kakovosti snemanja). Na 80 GB disk spravimo okoli 35 ur posnetkov v standardnem načinu, na večje bratrance pa ustrezno več. Drugih razlik ni, saj bo prej ali slej treba disk sprazniti, vsebino presneti na DVD-medije (pri presnemavanju na DVD-medij lahko nižamo tudi stopnjo stiskanja, a bo zato zapisovanje potekalo počasneje) ali pa jo izbrisati. Posebnost nekaterih letošnjih modelov je zmožnost priključitve zunanjih diskov.
Zanimiv je tudi zagonski čas snemalnika. Podobno kot predvajalniki blu-ray, ki so veliko hitrejši kot v preteklih letih (zdaj od vklopa do začetka predvajanja filma mine do 5 sekund, še lanski modeli marsikatere znamke pa so jih potrebovali preko 20), se hitreje zaženejo tudi snemalniki. Žal proizvajalci tega podatka najpogosteje v specifikacijah ne navajajo, tako da bo najbolje napraviti ožji izbor in se potem z dejanskim preizkusom pri trgovcu odločiti za finalista (najdražji modeli izbranih proizvajalcev se kitijo z podatkom, da od vklopa do snemanja potrebujejo le sekundo).
Absolutno pomembno je, da se odločite za snemalnik novejšega datuma proizvodnje, takega torej, ki ima vmesnik HDMI. A ne le to, če snemalnik ponuja več funkcij, ima morda kar dva vmesnika HDMI (enega veliko proizvajalcev uporablja za komunikacijo z drugo hi-fi opremo, recimo s televizorjem), počasi pa v rabo prihaja tudi nova različica vmesnika HDMI 1.4. Ta ponuja precej večjo pasovno širino, moč sočasnega prenosa podatkov ipd. Tudi HDMI 1.3 bo v največ primerih še povsem sprejemljiv, a pod 1.3 nikakor, saj so potem težave s prenosom signala polne visoke ločljivosti 1080p. To je pomembno tudi za prikaz oz. predvajanje posnetih vsebin ter filmov DVD oz. datotek DivX, ki jih znajo sodobni snemalniki podobno kot predvajalniki pretvoriti v višjo ločljivost.
Moj Mikro, junij 2010 | Jaka Mele
