WINDOWS IN SKUPNA RABA DATOTEK

V preteklosti smo lahko dostopali do diskov v skupni rabi v istem delovnem omrežju (workgroup), z Windows 7 pa se stvar spreminja in poenostavlja, saj so bili uvedeni knjižnice in koncept domačega omrežja. To poenostavlja delitev datotek z drugimi v domačem omrežju. Poleg že znanih skupnih map (shared folders), Windows 7 uvaja novost – javne mape (public folders). Če imate v omrežju tudi računalnike, v katerih ni Windows 7, boste še naprej uporabljali »star« način, ki tudi pri Windows 7 deluje brez težav.

Če želite določene datoteke dati v javno rabo, jih je treba le povleči (skopirati) v javno mapo. Pri tem je treba vedeti, da smo s tem ustvarili dvojnik datoteke. A drugega ni treba nastavljati! A pozor, javna mapa se imenuje zato, ker je res javna! Do datotek tam lahko pride vsakdo, ki ima dostop do vašega omrežja (oziroma ko nesete prenosnik ven, vsakdo v omrežju, v katero se povežete). Če želite datoteke oz. mape dati v skupno rabo, je to še vedno možno na stari način: izberete datoteko/mapo, jo kliknete z desnim gumbom miške in izberete Skupna raba.

Boljša rešitev je zato uporaba domačega omrežja oziroma domače skupine. Ta omogoča skupno rabo datotek, ne da bi ustvarili njihovo kopijo. Žal je funkcionalnost na voljo samo v Windows 7 (tako za ustvaritev kot za dostop do nje). Ko jo z enim klikom ustvarimo, določimo še, katere tipe knjižnic želimo dati v skupno rabo (od slike, glasbe, filmov do dokumentov in tiskalnikov). Tudi koncept knjižnic je nov, gre pa za zbirko map in dokumentov (zbirki lahko dodajamo in odvzemamo mape). Ko je domača skupina ustvarjena, jo vsi drugi računalniki z Windows 7 v domačem omrežju zaznajo in znajo do nje dostopati ter vanjo ponuditi svoje podatke/knjižnice. Dostop je zaščiten z geslom, ki ga morajo poznati vsi udeleženci. Preprosto.

ISKANJE PODATKOV

Kako zoprn občutek, ko vemo, da smo datoteko imeli in jo nekam shranili, najti pa je ne moremo. Prva rešitev pri zmedi v podatkih je ureditev map po datumu, na primer uporabnik, leto, nato pa so lahko mape razvejene po vrstah dokumentov, projektih ali po delitvi na zasebno in službeno.

Za hitrejše iskanje podatkov po kopici podatkov si dodatno obvezno omislite katerega izmed indeksno-iskalnih programov, kot je Google Desktop Search oziroma Microsoftov Search, ki je že vgrajen v Visto in Windows 7, za sisteme XP pa je na voljo za brezplačen prenos. Tudi pod starejšimi sistemi Google Desktop Search omogoča tudi indeksiranje omrežnih diskov, kar bo prišlo prav pri centraliziranem arhivu na omrežnem disku.

SAMODEJNO SHRANJEVANJE PRENOSOV NA OMREŽNI DISK

Najlažje je začeti uporabljati centralni omrežni disk z nastavitvijo, da se vsi prenosi (downloads) shranjujejo neposredno tja. Odvisno od brskalnika v nastavitvah poglejte, kje je mapa za prenose (npr. My downloads). V Internet Explorerju to spremenimo tako, da nastavimo mapo ob prenosu datoteke – ob vseh nadaljnjih prenosih si bo zapomnil zadnjo pot; v Firefoxu pod Tools/ Options/ General/ Downloads/ Save files to:; v Google Chromu pa v Options/ Under the Hood/ Downloads/ Download location. Med programi, ki so odgovorni za največ navlake na disku, pa to nastavimo za uTorrent v Options/ Preferences/ Directories/, kjer nastavimo oba, Put new downloads in ter Move complete downloads to … V prav tako priljubljenem programu eMule pa v Options/ Directories/ Incoming files. V drugih programih je verjetno zelo podobno.

SAMODEJNO SINHRONIZIRANJE PODATKOV VEČ RAČUNALNIKOV

Zdaj smo na točki, kjer imamo več računalnikov in centralno omrežno diskovno polje z enim ali več v skupno rabo danimi mapami. Če ima uporabnik en sam računalnik, potem je stvar preprosta – ustvari si preslikavo do svoje mape na omrežnem disku in z ustreznim programom (lahko tudi za izdelavo varnostne kopije, ki ga požene vsak dan) kopira podatke tja.

Zanimiva je tudi funkcija, ki jo ponujajo močnejši sistemi NAS, in sicer oddaljena sinhronizacija. Tako imamo lahko dva sistema NAS na dveh lokacijah, podatki v njiju pa se bodo sinhronizirali vsakokrat, ko pride do spremembe. Tako bi se tudi lokalno shranjeni podatki iz računalnika v NAS, kmalu prezrcalili v drug NAS na povsem drugi fizični lokaciji. Vsekakor je to dodatna raven varnosti.

Kaj pa če uporabljamo dva ali več računalnikov in v vsakem od njih nastajajo nove datoteke? Ideja, da bomo podatke med računalniki ročno sinhronizirali, odpade. Nujno je proces avtomatizirati, saj vsak mesec ali nekajkrat na leto podatkov iz bistro postavljene drevesne strukture okolja Windows, kjer so uporabniški podatki porazgubljeni po nekaj sto mapah, skupaj z nekoristnimi podatki programov, ročno kopirati pač ni užitek.

Izmed več podobnih programov sem na koncu pristal pri brezplačnem programu, ki ponuja samodejno sinhroniziranje podatkov oz. izbranih map med računalniki. Program se imenuje Windows Live Sync (včasih je to bil FolderShare). Če svoje podatke shranjujete v mapo Moji dokumenti, potem želite podatke med istoimenskima mapama v dveh ali več računalnikih, ki jih uporabljate, sinhronizirati. Vse, kar je treba narediti, je namestiti program v prvem računalniku ter si v Windows Live Sync ustvariti brezplačen račun. Nato mapo z dokumenti dodamo v sistem. Sledi namestitev programa še v drugem računalniku, kjer se vanj prijavimo z istim, že ustvarjenim računom, ter ustvarimo sinhronizacijo že dodane mape v sistem še v lokalni računalnik.

Program Windows Live Sync neprestano deluje v ozadju računalnika in beleži spremembe datotek v izbrani mapi. Če so spremembe, te spremembe pošlje programu v drugem računalniku, ki datoteke ustrezno popravi. Sinhronizacija je lahko samodejna ali ročna. Sam imam izbrano samodejno in stvar deluje enkratno! Tudi če delamo v stanju brez povezave in se v internet povežemo pozneje, se vse sinhronizira pravilno. Edina težava nastane, če sočasno pišemo v isto datoteko v obeh računalnikih (kar se ne dogaja pogosto, če sploh kdaj) oziroma če želimo sinhronizirati odprte datoteke, ki jih uporablja program, delujoč v obeh računalnikih (težave sem imel z dnevniškimi datotekami programov za neposredno sporočanja). V tem primeru nas program vpraša, katera datoteka (v katerem računalniku) naj prevlada.

Windows Live Sync je tako omogoča, da imam vse svoje datoteke in dokumente (in to vedno zadnje, aktualne različice) v vseh računalnikih, v katerih delam. Skrb za ročno osveževanje ali prenos datotek v drug računalnik odpade. Hkrati so pri izpadu diska v enem računalniku vsi podatki še vedno v drugem in po zamenjavi diska jih lahko hitro in preprosto spet naselim v prvega. Preprosto.

Če ne želite uporabljati Microsoftove rešitve, lahko posežete po odprtokodnem programu PowerFolder, ki je pisan v Javi in ki teče na vseh operacijskih sistemih (tudi Linuxu), deluje pa podobno kot Live Sync. Podoben, spet Microsoftov program, ki poleg osebnih računalnikov deluje še v pametnih telefonih, pa je Windows Live Mesh. Tudi ta vsebuje sinhronizacijo in dajanje datotek v skupno rabo.

Microsoftov Live Sync v preteklosti ni znal delati z omrežnimi diski (torej s podatki v sistemu NAS ali domačem strežniku). Z Windows 7 se to popravlja, saj lahko omrežni disk dodelimo v »knjižnico«, knjižnico pa (ker je dostopna tudi v načinu brez povezave), lahko sinhroniziramo s programom Live Sync ali Live Mesh. To poenostavi predvsem rabo zunanjega centralnega datotečnega strežnika, katerega datoteke želimo sinhronizirati tudi z računalniki zunaj domačega omrežja, recimo s svojim prenosnikom na poti.

Sam uporabljam naštete rešitve tudi za deljenje slik med več lokacijami in računalniki ter s tem za varno hranjenje in predvsem dosegljivost slik tako doma kot v pisarni in pri izbranih sorodnikih. Toda nekajkrat na leto še vedno ustvarim popolno kopijo vseh podatkov tudi na zunanji disk, ki nato varno počiva offline v omari, stran od računalnikov …

Moj mikro, Aprila 2010 | Jaka Mele |