Poleg tega lahko do diska poleg omrežnega dostopa iz sistema Windows dostopamo še drugače. Največkrat sistemi NAS omogočajo dostop prek integriranega strežnika FTP, ki omogoča dostop do diska in datotek na njem tudi oddaljeno prek interneta. Vse omenjene rešitve imajo tudi vrata USB, kar pomeni, da jih lahko uporabimo tudi za tiskalniške strežnike. Če imamo torej tiskalnik, ki nima omrežnega priklopa, pa ga želimo uporabljati iz več računalnikov v krajevnem omrežju, lahko to funkcijo zdaj rešimo kar z eno napravo. Vgrajen tiskalniški strežnik za praktično nikakršno dodatno ceno ponuja vredno in uporabno funkcijo!

Dandanes so zelo priljubljeni tudi drugi strežniki oziroma storitve v krajevnem omrežju. Eno poznajo vsi uporabniki Applovih prenosnih predvajalnikov digitalne glasbe in videov, ki bodo lahko končno ugasnili svoj računalnik in predvajalnik napolnili iz omrežnega zunanjega diska, saj znajo nekateri naprednejši zunanji diski/ sistemi NAS oponašati tudi Applov strežnik iTunes. V strežnik uporabnik le naloži kupljene oz. s CD-jev zajete posnetke in nastavi dostop želenim napravam.

Precej podobno deluje tudi standardni strežnik UPnP (Universal Plug-and-Play), ki omogoča v krajevno omrežje povezanim napravam predvajanje na disku naloženih medijskih vsebin. Seveda je moč tudi ta strežnik poganjati iz kateregakoli računalnika, vendar se z njim znebimo še enega razloga, zakaj bi imeli vklopljenih več računalnikov, če po tem ni potrebe. Odvisno od proizvajalca NAS je lahko strežnik UPnP (gre za programski dodatek) že integriran ali pa je treba licenco plačati posebej – sama naprava pa ga je zmožna poganjati. Dodatna prednost naprave, ki podpira vse te servise, je tudi kombiniran dostop – tako lahko iz digitalnega predvajalnika iz dnevne sobe prek UPnP predvajamo tudi posnetke iz iTunesove knjižnice …

Še ena funkcija je skoraj obvezno prisotna v vseh NAS napravah – tista, ki je verjetno najpogostejši razlog, zakaj so računalniki vklopljeni tudi čez noč: prenašanje datotek iz interneta. Preprosta rešitev je vgrajen odjemalec za protokole bittorrent, emule, ftp, zadnje čase pa celo »postaja za prenose« (download station), ki zna datoteke vleči celo iz specializiranih servisov za skupno rabo datotek (RapidShare, MegaShare …).

Različice in lastnosti polj RAID

RAID 0: Visoka zmogljivost brez varnosti! Podatke vmesnik razdrobi na delčke (fragmente), njihovo število pa je odvisno od števila diskov v polju. Zapis (in branje) poteka istočasno v identični sektor na vsakem disku. Od tu visoka hitrost branja, na voljo pa je tudi ves prostor na vseh diskih. Toda če na enem sektorju na enem disku pride do napake, so neuporabni vsi delčki osnovnega podatka, zapisani na drugih diskih. Več diskov v polju pomeni večjo hitrost prenosa podatkov, a obenem tudi večje varnostno tveganje.

RAID 1: Zrcaljenje s pariteto. Prinaša zaščito pred napakami na disku ali izpadu enega od diskov v polju. Polje je uporabno, dokler je v njem vsaj en delujoč disk. Preprosto povedano, to pomeni, da so vsi biti podatkov z enega diska »za vsak primer« zapisani še na drugem!

RAID 3: Razdrobljeno z določeno pariteto. Podobno kot pri RAID 5, le da je tu za paritetne podatke določen disk. Ta je ozko grlo, vsaj vsak zapis podatkov v polje zahteva tudi spremembo zapisa na »paritetnem« disku. Če pride do napake na tem disku ali na delu diska, polje še vedno normalno deluje. Redko v uporabi.

RAID 4: Enako kot RAID tri. Vendar so tu podatki razdeljeni na nivoju blokov, namesto na nivoju bajtov. Tudi redko v uporabi.

RAID 5: Razdrobljeno z raztreseno pariteto. Polje ni uničeno, če odpove en disk (a ga je treba takoj zamenjati). Če eden od diskov odpove, se podatki na njem obnovijo z uporabo paritetnih podatkov, zapisanih na drugih diskih. Pri odpovedi dveh diskov pride do izgube podatkov. Za izvedbo potrebujemo vsaj tri diske.

RAID 6: Razdrobljeno z dvojno pariteto. V tem primeru tudi pri odpovedi dveh diskov v polju ne pride do izgube podatkov. Potrebujemo vsaj štiri diske, je pa zanesljivost veliko boljša kot pri RAID 5, zato prav ta nivo RAID uporablja največ poslovnih sistemov.

Izdelujte varnostne kopije!

Seveda smo s sinhronizacijo podatkov z zunanjim centraliziranim podatkovnim poljem z diski RAID 1 preprečili izgubo podatkov pri uničenju ene naprave (ali enega diska pri sistemu NAS), a tudi to ni popolna rešitev. Kaj se zgodi, če je z diskom vse v redu, podatke pa pokvari (spremeni) virus ali pa jih pomotoma izbrišemo (in se dejanje takoj sinhronizira z drugimi računalniki oziroma z omrežnim diskom/NAS)? V tem primeru to ni ustrezna rešitev, zato še vedno bodite pametni in uporabite pravi program za izdelavo varnostne kopije, ta pa naj se izvaja periodično in samodejno.

Dober bo kateri koli program, ki obvlada zagon oz. izdelavo kopije po urniku, če pa zna še prirastno izdelovati delne varnostne kopije, še toliko bolje. Kam shraniti te kopije? Načeloma bi bilo najbolje izdelati več varnostnih kopij in jih hraniti na različnih koncih. Večinoma pa izdelamo le eno varnostno kopijo, pa še to hranimo v predalu pisalne mize. Le nekoliko bolj ozaveščeni kopije spravijo v ognjevarne omare, po možnosti na različnih lokacijah, kar je tudi pametno!

Za začetek lahko varnostno kopijo shranimo kar na omrežni disk oz. NAS. Pomembno je le to, da jo shranimo ločeno od podatkov, s katerimi se sinhronizira naš računalnik.
Vsekakor pa bi bilo pametno shraniti kopijo še na drugo lokacijo – morda v svoj predalček v (plačljivem) sistemu Amazon S3 (http://aws.amazon.com/s3/) ali kaj podobnega. Na voljo je več spletnih servisov, ki ponujajo prostor v svojih varnih strežnikih in poleg tega priskrbijo še programsko opremo za izdelavo varnostnih kopij! Morda izberete katerega izmed domačih ponudnikov, recimo www.shrani.si, www.arhiviraj.si ali pa www.podatkovna-banka.si/, www.pro-stor.si/... Če želite ostati brezplačni, poglejte http://dropbox.com (brezplačno do 2 GB) ter razmislite o alternativni rabi Gmaila (trenutno ponuja že 6 GB prostora).

3/4

Moj mikro, Aprila 2010 | Jaka Mele |