Verjetno so večina obstoječih domačih strežnikov stari, odsluženi in odpisani računalniki, v katerih deluje prosto dostopen in brezplačen operacijski sistem Linux. Ta pristop daje največ svobode, saj lahko poleg osnovnih funkcij vse želene namestimo v obliki dodatnih programov in storitev. A ta pristop je tudi najbolj kompleksen, saj se je treba spoznati ne le na Linux, temveč tudi na vsakega izmed modulov oz. programov ter storitev, poleg tega pa je treba Linux tudi vzdrževati in se z njim nasploh »ukvarjati«. Zato je tak pristop primeren le za najnaprednejše uporabnike, ki vedo, kaj želijo, in kako do tega priti, nastaviti … Za vse druge pa to ni rešitev.

Domači strežnik lahko tudi kupimo. Predvsem v ZDA je ponudba velika, a nekaj modelov se da dobiti tudi pri nas. (Žal za zdaj ne tudi HP-jevih strežnikov MediaSmart, ki so videti najnaprednejši). Običajno so taki strežniki odeti v všečno, a neopazno malo ohišje, ki vsebuje poceni, energijsko varčen in tih računalnik. Ko je tak računalnik nastavljen in nameščen, za delovanje potrebuje le električno napajanje in omrežni ethernetni priključek – sicer pa bo deloval brez tipkovnice, monitorja in drugih pritiklin, in tudi njegovi grafični izhodi in zmožnosti so nepomembni.

USMERJEVALNIK S PRIKLJUČENIM DISKOM / ZUNANJI DISK Z OMREŽNIM PRIKLJUČKOM

ALTERNATIVA: V OMREŽJU DOSTOPEN TRDI DISK

Alternativa omenjenima je tudi v omrežju dostopen trdi disk. Čeprav je ta rešitev v praksi pogosta, pa jo omenjamo zgolj kot teoretično, saj ima glede na druge omenjene veliko pomanjkljivost – večinoma je tako na voljo en sam fizičen disk, kar pomeni, da so podatki ob okvari diska izgubljeni. A ker je rešitev izredno poceni, jo poglejmo. Pravzaprav sta možni izvedbi dve.

V prvem primeru imamo omrežno napravo (usmerjevalnik, omrežni medijski predvajalnik NMT ali kaj podobnega) z USB-vrati. Na ta USB-vrata lahko povežemo zunanji disk in ga tako ponudimo na voljo celotnemu omrežju oziroma vsem računalnikom v njem. Uporabimo lahko dve vrsti diskov. Manjši, 2,5-palčni imajo sicer manjše kapacitete (do 1 TB), a zato ne zahtevajo dodatnega zunanjega napajanja, saj vse potrebno dobijo prek enega samega USB- kabla, prek katerega gre tudi prenos podatkov do omrežne naprave. Kapaciteta večjih, 3,5-palčni diskov, gre do že omenjenih 2 TB. Prav ti diski so na voljo v množici različnih modelov, ki se ne razlikujejo samo po oblikah, barvah in funkcijah ohišja, temveč predvsem po tipu in številu priključkov. Odvisno od omrežne naprave in njene omrežne hitrosti (večina ima le 100-megabitno omrežje, ki bo v vsakem primeru ozko grlo) lahko uporabimo tudi najcenejši tak disk samo z vhodom USB, če pa naša omrežna naprava podpira tudi eSATA, pa izberimo naprednejši model diska, ki poleg USB in eSATA verjetno podpira tudi še priklop FireWire (najuporabnejši za lastnike Macov). Seveda lahko disk v vsakem trenutku odklopimo iz omrežne naprave in ga priklopimo v neposredno na kakšnega od računalnikov.

Druga malce dražja rešitev je nakup zunanjega diska, ki ima tudi omrežni ethernetni priključek. Gre skratka za manjše brate sistemov NAS, z enim samim diskom. Če se že odločamo za nakup take naprave, predlagamo da močno razmislite o doplačilu manjšega zneska in si omislite napravo z dvema vgrajenima diskoma, saj bo bistveno varnejša.

Kateri disk vzeti? Med posameznimi proizvajalci razlik v sami hitrosti diskov ali prenosa skoraj ni. Tako predlagamo, da poiščete tistega z najdaljšo garancijo, s tihim delovanjem ali morda z zelenimi funkcijami. Slednje pomeni varčevanje z energijo, čeprav tudi tu ni treba pretiravati. Prihranek med navadnim in zelenim diskom je namreč največ 5 W na disk, kar na letni ravni pomeni razliko največ dobrih 40 kWh oz. 5. evrov. Razlika je tudi v ohišjih. Nekateri proizvajalci diske oblijejo s plastiko, in ti so zato med tišjimi, a se recimo malo bolj grejejo, predvsem pa ob okvari ni moč zamenjati le diska, temveč je kar celotno napravo. Drugi omogočajo odprtje ohišja in menjavo ali nadgradnjo diskov. Tako 2,5- kot 3,5-palčne modele lahko kupimo tudi kot samo ohišja, v katera lahko nato vgradimo svoj že obstoječ disk. Nakup ohišja in diska posamezno je po navadi malce dražji od nakupa že tovarniško pripravljene celote. Poleg tega je zraven slednjih po navadi priložena še programska oprema, ki nam olajša pripravo varnostne kopije podatkov in navsezadnje privarčuje nekaj evrov pri nakupu. Velja pa biti pozoren, saj je velikokrat priložena časovno ali funkcionalno omejena različica programa.

OMREŽNA SKLADIŠČA PODATKOV (NAS/SAN)

Praktično vsi proizvajalci omrežnih naprav in celo večina proizvajalcev diskov so v zadnjih letih svoje družine izdelkov razširili še na področje zunanjih omrežnih diskovnih sistemov. Gre torej za napravo, ki v ohišju skriva enega ali več diskov, na škatli pa najdemo še priključke za elektriko, ethernetni priključek, včasih pa še wi-fi, vrata USB, bralnik pomnilniških kartic, zaslon ... Gre torej za omrežne diske oziroma omrežna skladišča podatkov (NAS – Network Attached Storage).

V skupino NAS oz. SAN (Storage Area Network) štejemo modele z dvema in več vgrajenimi diski. Velikost škatle vpliva na ceno, z njima pa je povezana tudi zmogljivost. Praviloma se ti sistemi kupujejo kot prazne škatle – torej je cena diskov dodaten strošek, na katerega ne smete pozabiti. Načeloma velja, da dobimo osnovne dvodiskovne sisteme NAS že za okoli 100 evrov (recimo Raidsonic IcyBox, Xtreamer eTRAYz, WD …). A računajte, da gre za procesno najbolj podhranjene različice, ki v omrežju ne dosegajo prepustnosti več kot 10–15 MB/sekundo. To doma, kjer bo največkrat do diska dostopal le en uporabnik sočasno, morda niti ni problem, a vedite, da boste tako 8,5 GB velik HD-film na tak disk kopirali kar slabih 15 minut! Zdaj pa si predstavljajte, da do diska sočasno dostopata dva uporabnika in da želite prekopirati celoten disk, ustvariti varnostno kopijo. Zadeva se kar hitro raztegne na ure.

Seveda pa so na voljo tudi malce dražje naprave za dva diska (recimo modeli QNAP ali Synology), ki imajo precej zmogljivejše procesorje in več pomnilnika. A preden pade odločitev, se velja odločiti za nivo polja RAID. Optimalna izbira je odvisna od števila diskov in seveda namembnosti. Če imamo tako napravo samo za odlaganje začasnih datotek, ki nam niso potrebne, jih je pa veliko (recimo torrenti), potem morda polja RAID zaradi varnosti podatkov sploh ne potrebujemo. Oziroma si lahko izberemo polje RAID 0, ki bo pospešilo delovanje zapisa in branja iz take naprave (a ob nevarnosti izgube vseh podatkov, če nam mrkne en sam od dveh diskov). V našem tokratnem kontekstu bomo pri napravah z dvema ali štirimi diski govorili o RAID 1 oz. o RAID 5 pri štirih diskih ali RAID 6 pri štirih in več diskih. O razlikah si preberite v okvirčku.
Čeprav cenovno gledano naprave NAS niso drage, velja pa opozoriti, da velika večina vseh v cenovno ugodnem razredu tudi ponuja toliko »glasbe«, kot jo plačamo. To v praksi pomeni, da so vgrajeni procesorji, ki skrbijo za delo z podatki podatkovnega polja precej podhranjeni, kar se odraža v že omenjeni nizki prenosni hitrosti, pa tudi v številu funkcij. Synology in QNAP, kot predstavnika »malce dražjih« naprava NAS, pa imata recimo v vseh svojih izdelkih (od tistih z dvema diskoma naprej) praktično celoten nabor vseh funkcij, kar je precejšnja dodatna vrednost. Večje in dražje modele odlikuje le še zmogljivejši procesor, ki ne pomeni več ozkega grla pri hitrosti prenosa.

Predvsem tiste malce dražje naprave NAS imajo pogosto na prednji strani tudi zaslonček s prikazovanjem stanja in več gumbov. Z njimi lahko prožimo nastavljena dejanja , na primer izdelavo varnostne kopije podatkov iz priključenega USB ključka. Večinoma znajo naprave pri težavah sprožiti alarm in nas o tem obvestijo prek protokola SNMP oz. e-pošte, prav tako pa beležijo stanje naprave, dnevnik dostopov, zmogljivost …

Če se nam ne da ukvarjati z nastavljanjem računalnika, diska v skupni rabi, dostopnimi pravicami in loviti naokoli muhe in hrošče Windows, hkrati pa paziti na ročno nastavljanje nivojev RAID, trepetati pri padcu enega izmed diskov in graditi polno polje RAID z novim diskom, potem je samostojni NAS verjetno najpreprostejša izbira.

Moj mikro, Aprila 2010 | Jaka Mele |