Internet je bil razvit kot vojaška tehnologija, ki je sčasoma »preskočila« v civilno sfero. Internet je zanimiv zato, ker je pravzaprav edina vrsta infrastrukture, ki je bila po nastanku prepuščena ljudem, da jo uporabijo, kakor jo želijo. Najprej ga je uporabila akademska sfera, nato se je stvar preselila med »širše ljudske množice«. Ker internet (še) ni pod nadzorom držav in tudi ne pod nadzorom zasebnih podjetij, se je preoblikoval v praktično popolnoma svobodno mrežo, ki omogoča prost pretok informacij.
Zamisli o regulaciji interneta, o nujnosti gumba za njegov izklop in vklop so zato v nasprotju tako z arhitekturo interneta kot tudi z njegovim bistvom in filozofijo. Internet tudi nima lastnika. Sicer ne bi obstajal brez infrastrukture, torej kablov in omrežne opreme, ki so v lasti nekoga, največkrat telekomunikacijskih operaterjev, a imajo ta podjetja, ponekod na svojo veliko žalost, le malo vpliva na vsebino oziroma na to, kaj se po tej infrastrukturi pretaka. Internet so namreč povezave med uporabniki, so uporabniki, ki ga gradijo, dodajajo vsebine, pa če so še tako neumne, so podjetja, ki gradijo storitve, saj če njih ne bi bilo, bi bila infrastruktura mrtva.
Podatkovne komunikacije so obstajale že pred internetom, vendar je šlo pri njih za drugačno tehnologijo. Ko smo se pred internetom želeli povezati z drugim računalnikom, smo to storili prek telefonskega omrežja. Operater nam je enako kot pri telefonskem pogovoru dodelil povezavo, ki je bila le naša, toliko časa, dokler smo jo potrebovali. Nenadoma smo bili lahko povezani le z enim računalnikom, če je bil ta zmogljiv, je bilo lahko nanj povezanih hkrati več uporabnikov, vendar ti neposredno niso bili povezani med seboj. Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so znanstveniki razvijali nove tehnologije podatkovnih komunikacij z drugačnim pristopom, tako imenovanim preklapljanjem paketkov. Bistvena razlika z dotedanjimi tehnologijami je bila v tem, da je pri tej tehnologiji en kabel lahko hkrati uporabljalo več uporabnikov. To pa zato, ker so bili podatki spravljeni v pakete, ki so drug za drugim potovali po kablih od enega računalnika do drugega, in za vsak paket se je vedelo, čigav je in kam je namenjen.
Bolj nazorno lahko načelo predstavimo s prometom. Imamo cesto od enega mesta do drugega. V prvem primeru bi bil na cesti lahko hkrati le en avto, drugi pa bi lahko začel potovanje šele, ko bi prvi prišel v drugo mesto. Če bi želeli več povezav, bi morali graditi nove ceste, ki bi bile med seboj vedno vsaj v nekem delu vzporedne. Preklapljanje podatkov pa do neke mere dobro ponazori cestno omrežje, ki pokrije vso državo. Avtomobili vozijo drug za drugim, z različnimi hitrostmi in so na različnih poteh. Vedno pa pridejo, kamor želijo.
Ceste so dober primer tudi za ponazoritev, ali je internet mogoče uničiti - namenoma ali kot posledico naravnih nesreč. Običajno vodi iz enega mesta v drugo več poti, in če bi hoteli, da vozila ne pridejo do drugega mesta, bi morali uničiti vse poti do njega. Enako velja tudi za internet. Njegovo dokončno uničenje pomeni uničenje večine najbolj prometnih povezav. Teh pa je veliko in so razporejene po vsem svetu. Zaradi tega je verjetnost, da bi internet jutri prenehal delovati, skorajda nična. Lahko pa se država samoizolira, tako da zapre mejne prehode in nato še ceste v državah, če želi, da njeni državljani ostanejo doma. Vemo pa, kaj bi tak ukrep pomenil za gospodarstvo.
Drugače je z željo držav, da bi dobile gumb za izklop interneta. V primeru naših cest to pomeni gradnjo zapornic na njih, zapornice pa bi upravljala država. To pa je izvedljivo, a manj verjetno, ker je javno mnenje zelo naperjeno proti temu. Zadnje čase je veliko govora tudi o zakonih, ki bi omogočali izklop posameznikov, ki bi jih ujeli pri kraji avtorsko zaščitenih vsebin. Tem bi preprosto vzeli avto ali še bolje, postavili zapornico na dovozu do njihove hiše. Slednje se nam zdi kot nekaj, kar se dejansko lahko zgodi.
Za predhodnico interneta velja ARPANET, kjer so poleg tehnologije preklapljanja paketkov uporabili še vrsto protokolov za medmrežno povezovanje. Ena mreža se je povezala z drugo in tako naprej, dokler na koncu nismo dobili globalnega interneta, mrežo vseh mrež. Z nekaj izjemami, kot sta Kitajska in Iran, ki želita obe zgraditi svoj lastni internet, na enakih tehnologijah kot globalnega, vendar močno nadzorovanega. ARPANET je razvijala ameriška agencija DARPA z jasnim ciljem zgraditi mrežo za poveljevanje, ki bi preživela tudi jedrski napad. Od tod robustnost interneta, pa čeprav bi nas v primeru jedrske vojne zanimalo vse kaj drugega, kot kaj je na internetu. No, ja, pa bi nas. Glede na to, da je internet trenutno najhitrejši vir novic, bi ga v primeru takšnega dogodka še kako spremljali, saj bi nas zanimalo, kaj se dogaja in kako naj se zaščitimo.
Kako robusten je internet, je vidno na mapi, ki je nastala na podlagi podatkov organizacije CAIDA. Mapa interneta je vizualna predstavitev vseh omrežji (avtonomnih sistemov AS) po svetu, ki so med seboj povezana v obliki interneta, kot ga poznamo danes. Med njimi so majhni (oranžna pika) in veliki (rumena pika) ponudniki dostopa (ISP) oziroma njihova omrežja, internetne izmenjalne točke, univerzitetne mreže (svetlomodra pika) in organizirane mreže, mreže podjetji oziroma njihovih storitev (modra pika), kot sta Facebook in Google. Velikost vozlišč (pik) govori o velikosti mrež, debelina povezav pa o količini prometa med njimi. Vsaka pika je torej samostojno omrežje, ki ga nadzira ponudnik, podjetje ali organizacija, povezana pa je z več ali manj sosednjimi omrežji. Mapa prikazuje, to na žalost v tiskani različici ni vidno, 19.869 vozlišč (mrež) in 44.344 povezav. Postavitev vozlišč temelji na podobnih teoretičnih zamislih kot Googlov algoritem rangiranja strani (Page Rank). Mreže z največ povezavami so v središču, bolj na robovih so mreže z manj povezavami, ob robovih mape pa mreže z najmanj povezavami.
Moj mikro, Marec 2012 | Marjan Kodelja |
