Pri varovanju avtorskih pravic je podobno kot pri patentih. Dokler sistem varuje pravice avtorjev in izumiteljev, za kar je bil v osnovni postavljen, je pozitiven, ko pa ga zlorabljajo za omejevanje konkurence in novosti, čemur smo priča pri patentnih vojnah, pa ne več. Ko enkrat dovolimo, da se zaradi varovanja avtorskih del zmanjša svoboda interneta, takrat smo prestopili Rubikon. Ni načina, ki bi preprečil zabavni industriji, da bi začela kupcem postavljati pravila, kakršna bi si želela, ne da bi sploh upoštevala njihove želje. Kot smo večkrat zapisali: spletno piratstvo je edino orodje, s katerim ljudje tej industriji sporočajo, da se ne strinjajo z njihovo politiko na trgu. Dokazano je namreč, da nobena represija ne pomaga, edini delujoč način preprečevanja piratiziranja vsebin je primerna, preprosta in dosegljiva legalna ponudba.

Sporazum ACTA je problematičen, ker je bil dogovorjen mimo ljudi. Državam podpisnicam zapoveduje, da v svojih zakonodajah upoštevajo, kar je v njem zapisano. Večino od tega slovenska zakonodaja že upošteva, ne pa vsega. Zabavno industrijo najbolj žuli, da nima v »lasti« interneta, ki je postal vodilni način konzumiranja zabavnih vsebin. Ker je legalne ponudbe na spletu dokaj malo, v Sloveniji pa sploh, je živahen sivi trg. Ne bi moglo biti bolj logično. Ko v Jugoslaviji nismo mogli kupiti računalnikov, smo jih tihotapili. Nobena represija ni pomagala, sivega trga več ni bilo, ko so dovolili prodajajo računalnikov. Podobno je tudi z internetom. Če bi imeli v Sloveniji dostop do storitve, kot je ameriški Netflix, bi bilo manj nelegalnih prenosov. Pa je nimamo in so nelegalni kanali edini način, če hočemo pogledati najnovejše epizode serij. Pa tudi filmov, če se nam obisk kinematografov gabi. Kaj omogoča internet? Da si želeno vsebino ogledamo takrat, ko mi to želimo, in ne takrat, ko je ta na voljo na televizijskih programih ali ko se nas usmili izdajatelj ter jo dovoli prodajati v naši državi ali regiji.

Če pogledamo z drugega zornega kota, je največja nevarnost Acte v želji po spreminjanju uveljavljenih pravil interneta. Velja namreč načelo »varnega pristana«, ki pomeni, da ponudnik storitve, pa naj bo to lokalni operater ali Google, ni odgovoren za početje uporabnikov. Na opozorilo je dolžan sporno vsebino umakniti, ni pa dolžan spremljati uporabnika in mu preprečiti nedovoljeno početje, še preden ga stori. Zagovorniki ameriškega zakonskega predloga SOPA, dejansko pa gre za ljudi, ki so sodelovali tudi pri oblikovanju Acte, menijo, da je nujno tudi v virtualnem svetu postaviti omejitve, ki jih imamo v realnem. Če se torej na spletu pojavi spletna stran, ki ponuja nelegalne vsebine, ima lokalna policijska postaja pooblastilo, da ji vzame domeno, jo izbriše iz spletnih iskalnikov, onemogoči plačevanje s plačilnimi karticami in ji prepove poslovati z oglaševalci. Ne bi moglo biti bolj neumno, človek bi mislil, da živimo v narobe svetu, vendar je stvar točno taka.

Morda se vam to niti ne zdi sporno, saj ste vzgojeni v poštenjaka in ste prepričani, da mora vsak odgovarjati za svoja dejanja. In prav je tako. Vendar kako lahko to sploh storijo v internetu? ACTA med drugim zahteva ukrepe zoper programe in omrežja za množično spletno piratiziranje, se pravi torrente, digitalna odložišča datotek (digital lockers) ter druga omrežja P2P. Med temi ukrepi najdemo sistem trojnega opozorila, blokado strežnikov DNS in globok vpogled v pakete podatkov (Deep packet inspection). Edini, ki imajo tehnične vzvode, da to počnejo, so ponudniki dostopa, ki bi tako resnično postali zasebna spletna policija pod diktatom podjetji tehnološke in zabavne industrije.

Prav tako sporazum predvideva hitro in poceni identifikacijo IP-naslovov kršiteljev, kar pomeni kršenje zasebnosti uporabnikov. V obstoječi ureditvi velja, da lahko policija kršitelja identificira le na podlagi sodnega naloga, kar ni niti hitro niti poceni. Spomnimo, da je prejšnja vlada že predlagala ustrezne ukrepe v predlogu novele zakona o elektronskih komunikacijah, ki zaradi odpora javnosti ni bila sprejeta. Švica, ki je mimogrede tudi partnerica sporazuma ACTA, se je odločila nasprotno: da takšna zloraba zasebnosti nima v resni državi česa iskati.

V oči bode še en predlagan ukrep, učinkovito pravno varstvo zoper odstranjevanje tehnične zaščite, z dovoljevanjem izjem za prosto uporabo, slepe in slabovidne in podobno. Če bi to zakon vključeval, ne bi smeli iz izdelka, ki smo ga kupili, odstraniti sistema za tehnično zaščito, razvpitih sistemov DRM, odklepati telefonov, na naprave nameščati predelanih firmwarov in podobno. Med temi posegi pa so tudi takšni, ki so dokazano pripomogli k razmahu novosti, saj izdelki zaradi tega bolje delujejo, so bolj prilagojeni kupčevim potrebam in podobno. Vse to naj bi bilo prepovedano, mi, kupci, pa omejeni na pravila uporabe izdelkov, kot so si jih zamislili proizvajalci.

Menimo, da, ko je naša država in večina članic Evropske unije podpisala sporazum, ni naredila napake. Od leta 2006, ko so ga začeli snovati, so o njem mediji redno pisali, vendar se v javnosti nikoli ni sprožilo toliko razprav kot ravno po podpisu sporazuma. Kar je dobro, ker ga mora sprejeti evropski parlament, odpor javnosti pa je tolikšen, da ga verjetno ne bo. Vsaj brez jasnih in zapisanih zagotovil, da ne bo trpela svoboda interneta, njegova nevtralnost in zasebnost uporabnikov. Odpor do sporazuma pa je v javnosti močan. Zanimivo pa je še nekaj. Glavni pobudnik sporazuma so Združene države, ta država pa se ne čuti vezana, da ga spoštuje. Kot so dejali, ni potrebe, da bi zaradi sporazuma spreminjali zakone. Če torej Evropska unija sporazum ACTA sprejme, bodo ameriški nosilci intelektualne lastnine dobili privilegirano varstvo v Evropi, medtem ko obratno ne bo veljalo. Res narobe svet!

Moj mikro, Marec 2012 | Marjan Kodelja |