Vsem nam se je že zgodilo - doma ali v službi -, da je internet prenehal delovati. Za uporabnike to pomeni nič pošte, nič družabnih omrežij, nič spletnega nakupovanja, za podjetja pa onemogočeno trgovanje z delnicami, težave v poslovni komunikaciji, težave z oskrbo in še čim. Prav zato se takšne okvare običajno dokaj hitro popravijo. Daljše »redukcije« interneta so redke in povezane z nepričakovanimi situacijami, običajno ko kak kmet ali preveč »vestni« cestni delavec s svojo mehanizacijo preseka kabel. Naša odvisnost od interneta je tako močna, da se nam zdi problem že, če za krajši čas odpovedo le določene spletne storitve (Google, Facebook, Twitter). Infrastruktura ni le gola mreža kabelske povezave in oprema interneta, temveč vse bolj tudi internetne storitve.

Zaradi izklopa interneta neposredno verjetno ne bo nihče umrl, čeprav bi kakšen paranoik lahko tudi tu našel kak primer, gotovo pa bodo težave velike. Dan ali dva nedelovanja bi povzročila velike težave finančnemu sektorju. Ohromitev bank, ljudje ne bi mogli dvigniti svojega denarja, kar bi gotovo povzročilo vsesplošno paniko, z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. Nekateri svarijo, da se je lažje odvaditi heroina kot vsakodnevnega brskanja po spletu. Američanka Lisa Welter se je zavestno odločila, da socialnega dela interneta en mesec ne bo uporabljala, še vedno je plačevala prek njega račune, pa se je vseeno, kot pravi sama, počutila, kot da bi živela v jami. Psihologi pravijo, da bi se zaradi tega pri nekaterih ljudeh pojavil občutek izgube.

Se lahko zgodi, da internet preneha delovati?

V teoriji je to vsekakor mogoče, v praksi pa zaradi tehnološke narave interneta, kjer ni osrednjih strežnikov, ki bi ga nadzirali, skorajda ne. Možno je, da hekerji, teroristi, naravne nesreče ali celo elektromagnetni izbruhi na soncu povzročijo nedelovanje interneta v delih neke države, težje pa bi uničili internet v državi ali celo globalno. Velike razvite države imajo zgrajeno robustno infrastrukturo in robustni sistem usmerjanja prometa, ki preprečuje, da bi bila prizadeta večja področja. Bolj izpostavljene so manjše države. Še najbolj ranljivi so podmorski kabli, ki povezujejo svet. Na kopno pridejo na nekaj znanih lokacijah, in če bi »nekdo« te razstrelil, bi se to poznalo v delovanju interneta. A tudi v tem primeru ne bi prišlo do izklopa, saj bi sistem kmalu našel nove poti in preusmeril podatkovni promet.

Kaj za državo dejansko pomeni izklop interneta, smo lahko videli lani, ko je takrat še predsednik Egipta Hosni Mubarak to dejansko ukazal storiti. Izklop je ustavil poslovanje podjetji, demonstranti pa so težje komunicirali med seboj in se dogovarjali o naslednjih korakih. To je bil tudi razlog, zakaj so egiptovske oblasti to storile. Vse večkrat pa je slišati, da podobno razmišljajo tudi demokratične oblasti, ki bi rade v rokah imele gumb za izklop interneta, vsaj takrat, ko se jim v lastnih državah dogajajo neredi.

Zaradi petdnevnega izklopa interneta v Egiptu, ki je od interneta neprimerno manj odvisen kot nekatere zahodne države, Egipčani niso mogli več na zaslonih gledati, kaj se dogaja na ulicah. Morali so iti ven in nekateri so šele tedaj dognali, da gre zares. Protesti so postali številčnejši, povečala pa se je tudi jeza na vlado. Protestniki, ki so bili na ulicah dlje časa, pa trdijo, da so si zaradi tega malce oddahnili, saj niso bili pod nenehnim pritiskom, da vsakih nekaj minut čivknejo prek Twitterja, objavijo kaj na Facebooku ali za tuje medije analizirajo položaj. Utrdila se je vez med ljudmi, ki so skupaj protestirali in so se pri tem tudi videli iz oči v oči. Na to opozarja Nicholas Christin z Univerze Carnegie Mellon, ki trdi, da bi bil daljši izpad interneta neudoben, bi pa izvabil najboljše iz ljudi. Trdi tudi, da smo ljudje odporni in da bi v tem primeru spet začeli zahajati v knjižnice, brati časopise, listati enciklopedije, skratka delati vse to, kar je večina od nas nekoč počela.

Z zadnjim se lahko strinjamo vsi ali pa vsaj tisti veliki uporabniki interneta, ki smo kdaj bili vsaj teden dni brez njega. Najprej je težko, nekaj nam manjka, pozneje pa se imamo lepo, pozabimo nanj in začnemo uživati v drugih stvareh. Veliko slabše je, če smo na dopustu nekje, kjer interneta ni povsod, temveč le na določenih točkah mesta. Nenehno silimo tja, pa če je res nujno ali ne.

Spet drugim odpoved interneta lahko povzroči resne težave. Kaj če ga ni v malem podjetju, pa mora lastnik nujno poslati e-pošto, saj je to edina oblika komunikacije, ki jo naročnik sprejme? Vsi mi se vse bolj nagibamo k mišljenju, da je internet nekaj, kar je vedno dostopno, pa tudi da pošta dejansko pride pravočasno do naslovnika. In kako se bo počutil nekdo, ki vsak dan, vsako uro potrebuje internet pri svojem delu? Sesul se mu bo svet, postal bo živčna razvalina, ne bo vedel, kaj mu je storiti, dokler ne bo prisiljen stvari, pri katerih se je prej zanašal na splet, opraviti na drug način.

Moj mikro, Marec 2012 | Marjan Kodelja |