Tako kot so ponudniki dostopa (IPS) v središču razprav okoli stikala za izklop interneta, so v središču tudi pri »željah« lastnikov avtorskih pravic, ki bi najraje v popolnosti izkoreninili tudi najmanjši poskus spletnega piratstva. Zadnje čase v maniri »najprej streljaj, potem pa vprašaj«. Problematični niso le predlagani ameriški zakoni, ki so jih zaradi nezadovoljstva javnosti (začasno) pospravili v predal, in mednarodni sporazum ACTA, problem je, koliko postranske škode bi povzročili.

V kratki zgodovini interneta je znano malo primerov popolnega izklopa komunikacij. Pred leti se je to zgodilo v Mjanmaru (2007), Nepalu (2005), lani v Egiptu. Toda kako so to naredili? Na načelni ravni sta mogoča dva načina. Eden je prekinitev mednarodnih povezav, s katerimi je lokalno internetno omrežje povezano z globalnim. V tem primeru internet znotraj države še vedno deluje, uporabniki le ven iz njega ne morejo. Druga možnost pa je izklop usmerjevalnikov v internetu države, ki se odloči za tak skrajni ukrep.

Ni je vlade na tem svetu, ki se ne boji ljudske vstaje. Ni pomembno, ali gre za upravičene mirne proteste proti vladam, ki ne vladajo po pričakovanjih svojih državljanov, ali za nasilne proteste, kjer protestniki razgrajajo in razbijejo vse, kar jim pride pod roke. Vladajoče elite želijo stvari opraviti po svoje, mnenje državljanov pa jih zanima le, ko so na vrsti volitve. To je tako demokratična kot tudi nedemokratična vsakdanjost sodobnega sveta.

Če drži znanstvena hipoteza, potem vzporedno z našim svetom obstaja še neskončno mnogo vzporednih svetov, alternativnih resničnosti. Hipoteza še pravi, da alternativna resničnost nastane pri vsaki prelomni odločitvi, kjer imamo eno ali več izbir, vsaka pa lahko spremeni »prihodnost«. Med letoma 1983 in 1984 so odločali o prihodnosti interneta, in če bi se drugače odločili, danes interneta ne bi bilo. Vsaj takega ne, kot ga poznamo.

Nihče ne ve natančno, kaj bi se zgodilo, če bi internet ugasnil za dan, dva, teden ali več. Civilizacija bi seveda preživela, saj do leta 1990 interneta sploh še ni bilo, pa je vseeno obstajala, večina ljudi na svetu pa še danes nima dostopa do njega. Težavo bi imeli prebivalci zahodnega sveta, ki smo socialno, finančno in gospodarsko tako odvisni od interneta, da bi nas njegov, čeprav kratkotrajni izklop udaril skoraj huje kot naravna katastrofa.

Internet se je vtkal v naša življenja podobno kot pred dolgimi leti električno in vodovodno omrežje. Ne zanima nas več, kako deluje, samo po sebi je umevno, da ga imamo, in sploh ne razmišljamo o tem, ali se lahko jutri zbudimo v svet, kjer interneta v obliki, kot smo ga vajeni, ne bi bilo več. In kaj bi bilo, če bi se to res zgodilo? Če bi izklopili internet, bi bilo to za večino podobna katastrofa, kot če nenadoma v stenski vtičnici ne bi bilo elektrike, voda ne bi pritekla iz pipe ali pa bi čez noč ostali brez cest. Kaos.