Tetris ni bila prva računalniška igra. Daleč od tega. Postal pa je prototip nove generacij iger, ki so igralce zasvojile. V takratnih jugoslovanskih podjetjih so ustanavljali interna tekmovanja in zaposleni, ki je imel največ doseženih točk, je bil nekaj podobnega kot »zaposleni meseca«. Idol v luči ostalih in kralj, ki ga je treba vreči s prestola. Ker takrat računalnik ni bil na vsakem delovnem mestu, je bila pred njimi prava gneča. Ljudje so glasno navijali in čakali, da se bodo lahko sami usedli za tipkovnico. Kako je to vplivalo na njihovo produktivnost, si lahko le mislimo. Igra je bila izjemno priljubljena in veliko igralcev je bilo z njo v trenutku zasvojeno. V ameriški računalniški reviji Computer gaming world so jo leta 1986 opisali z naslednjimi besedami: zavajajoče preprosta in zahrbtno zasvajajoča.
Tetris je pozneje postal tudi predmet znanstvenih raziskav. Doktor Richard Haier je prišel do zanimivih odkritji. Opazil je, da je delovanje možganov med igranjem učinkovitejše. Možganske funkcije in dejavnost možganov se povečajo, poveča pa se tudi poraba cerebralne energije, merjeno s presnovo glukoze. Igralci Tetrisa so postali spretnejši, njihovi možgani pa so kazali nižjo porabo glukoze, kar je značilno za bolj učinkovito delovanje možganov. Že zmerno igranje Tetrisa (pol ure na dan tri mesece) izboljša delovanje spoznavnih možganskih funkcij, kot sta kritično razmišljanje in jezik, ter poveča debelino možganske skorje. Nam, ki smo pred skoraj tridesetimi leti podlegli skušnjavi in bili nekaj časa zasvojeni s Tetrisom, ni treba imeti slabe vesti. Nismo se igrali, trenirali smo možgane. Leta 2009 je oxfordska raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Emily Holmes ugotovila terapevtske učinke te igre pri ljudeh, ki imajo »more«, ker so bili izpostavljeni travmatičnim stvarem. Igranje Tetrisa naj bi vplivalo na te spomine oziroma zmanjšalo število, kolikokrat so pomislili nanje.
S pomočjo preučevanja igralcev Tetrisa so prišli še do ene ugotovitve oziroma vpliva računalniških iger na ljudi. Tako imenovani Tetrisov učinek pomeni, da si možgani predstavljajo kombinacije likov iz igre, tudi ko igralec igre ne igra. Danes je splošno znano, da ima tak učinek večina iger, pa tudi nekatere ponavljajoče se dejavnosti življenja zunaj računalnika.
Tetris je tipična igra, ki je hkrati enostavna, kar pomeni, da jo lahko vsak igra isti trenutek, ko sede za računalnik in nima jasnega cilja (tudi ne vsebine) oziroma nima konca. Tudi najboljši igralec konča igro na ravni, ko se zadeva na zaslonu premika hitreje, kot se lahko odziva. A vseeno poskuša vedno znova, da bi naredil korak naprej. Pomembno je le, koliko točk uspe doseči in več kot ostali igralci. Zaradi tega te igra hitro zasvoji.
Ta zasvojenost pa je to, kar hočejo doseči vsi snovalci iger. Metode so različne – od periodičnega dodajanja novih ravni, primer take igre so »jezni ptiči« (Angry birds), do igranja v realnem času prek spleta z drugimi igralci. Bistvo je, da igra nima konca. Če je konec, vsak igralec, ko ga doseže, na igro hitro pozabi.
Različice Tetrisa so tudi danes na voljo za večino, če ne celo za vse računalniške osnove oziroma naprave. Ni pa Tetris več tako priljubljen, ker je iger preprosto preveč. Še največ je spletnih oziroma bolj ali manj preprostih iger v Flashu, ki se dnevno pojavljajo na tem namenjenih specializiranih straneh. Občasno se pojavi nova zamisel, ki povzroči poplavo »klonov«. Pred leti je bilo to koncept »obrambnih stolpov« (tower defense), igra, ki so jo igrali mladi in stari. Med pisanjem tega članka pa smo naši osvežujočo novost. Igro, kjer dobri delci snovi uničujejo delce temne snovi. Igra nima konca, je enostavna, pomembno je le, kako daleč pridete (http://tinyurl.com/c4w9w6a ). Pa smo spet »padli noter«.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |
