Naprednejši uporabniki širijo svoja digitalna skladišča z dokupovanjem trdih diskov, ki jih vgradijo v ohišje. Večina namiznih računalnikov ima namreč v ohišju prostora vsaj za dva, pa tudi do šest in več diskov. Ta možnost je z nizko ceno trdih diskov verjetno najcenejša, poleg tega ponuja največ dodatnega prostora. Običajni 3,5-palčni trdi diski danes namreč ponujajo že 2000 GB (2 TB) prostora, kar je ob ceni okoli 150 evrov ... Priključki SATA omogočajo enostaven priklop teh diskov, ovira po večini nastane pri napajanju, vendar so tudi močnejši napajalniki razmeroma poceni, pa še tu se da, če da je napajalnik dovolj močan, privarčevati z dokupom razdelilnega napajalnega kabla.

ZUNANJI DISKI

Alternativa internim diskom so zunanji diski. Gre za ohišje veliko približno toliko kot knjiga žepnega formata, v katerem je običajno skrit en sam disk. Na voljo sta dva razreda izdelkov. Manjši, ki temeljijo na 2,5-palčnih diskih, imajo sicer manjše kapacitete (do 200 GB), a zato ne zahtevajo dodatnega zunanjega napajanja, saj vse potrebno dobijo prek enega samega USB-kabla, prek katerega gre tudi prenos podatkov z računalnikom. V večjem razredu so 3,5-palčni diski, katerih kapaciteta gre do že omenjenih 1,5 ali celo 2 TB. Prav ti diski so na voljo v množici različnih modelov, ki se ne razlikujejo samo po oblikah, barvah in funkcijah ohišja, temveč predvsem po tipu in številu priključkov. Najosnovnejši in najcenejši modeli bodo imeli le USB-priklop, medtem ko bodo naprednejši modeli že vsebovali priklop firewire (najuporabnejši za lastnike Macov) in še novejši eSATA, ki prenaša podatke s hitrostjo internih diskov – torej precej hitreje kot USB in firewire. Ker se cene diskov teh diskov oziroma modelov razlikujejo le malenkostno, velja premisliti, kakšen priključek ne le imamo, temveč ga bomo imeli ob naslednji nadgradnji računalnika. Če prenašamo veliko podatkov, potem sploh velja razmisliti o nadgradnji na eSATA (za kar bo potrebna menjava matične plošče ali dokup razširitvene kartice). Še stopničko više pa so zunanji diski z omrežnim priključkom, a te že štejemo v posebno kategorijo – omrežnih diskovnih sistemov.
Razlika med posameznimi proizvajalci ni v sami hitrosti diskov ali prenosa, temveč predvsem ohišju – tako Seagate svoje modele vliva v plastiko in so med tišjimi, medtem ko diski podjetja WD recimo omogočajo odprtje ohišja (in menjavo ali nadgradnjo diskov). Tako 2,5- kot 3,5-palčne modele lahko kupimo tudi kot samo ohišja, v katera lahko nato vgradimo svoj že obstoječ disk. Nakup ohišja in diska posamezno je navadno malce dražji od nakupa že tovarniško pripravljene celote. Poleg tega je zraven slednjih navadno priložena programska oprema, ki nam olajša pripravo varnostne kopije podatkov in navsezadnje privarčuje nekaj evrov pri njenem nakupu (velja pa biti pozoren, saj je velikokrat priložena časovno ali drugače omejena različica programa). Glede na ceno internih diskov so zunanji diski 5–25 % dražji (odvisno od priključkov), dodatna prednost pa je seveda ta, da jih lahko uporabljamo tudi za hiter način prenosa večje količine podatkov.

OMREŽNA SKLADIŠČA PODATKOV (NAS)

Praktično vsi proizvajalci omrežnih naprav in celo večina proizvajalcev diskov je v zadnjih treh letih svoje družine izdelkov razširila na področje zunanjih omrežnih diskovnih sistemov. Gre torej za napravo, ki v ohišju skriva enega ali več diskov, na škatli pa najdemo še priključke za elektriko, ethernetni priključek, včasih pa še wi-fi, vrata USB, bralnik pomnilniških kartic, zaslon ... Gre torej za omrežne diske oziroma omrežna skladišča podatkov (network attached storage – NAS).

Če izbiramo med modeli z več vgrajenimi diski (lahko pa kupimo tudi zmogljivejša ohišja brez diskov), se bo treba najprej odločiti za uporabo polja RAID. Optimalna izbira je odvisna od števila diskov in seveda namembnosti. Če imamo tako napravo samo za odlaganje začasnih datotek, ki nam niso potrebne, jih je pa veliko (recimo torrenti), potem morda polja RAID zaradi varnosti podatkov sploh ne potrebujemo oziroma si lahko izberemo polje RAID 0, ki bo pospešilo zapisovanje in branje iz take naprave (a ob nevarnosti izgube vseh podatkov, če nam mrkne en sam od dveh diskov).

Čeprav cenovno gledano naprave NAS niso drage, pa velja opozoriti, da velika večina vseh v cenovno ugodnem razredu tudi ponuja toliko »glasbe«, kot je plačamo. To v praksi pomeni, da so vgrajeni procesorji, ki skrbijo za delo s podatki podatkovnega polja, precej podhranjeni, kar se odraža v nizki prenosni hitrosti, čeprav se taka naprava kiti z gigabitnim omrežnim vmesnikom. Pri polju RAID 1 med dvema diskoma tako v povprečju te poceni naprave zmorejo prenosne hitrosti med 10 in 15 MB na sekundo. Če prenašamo datoteko, veliko 4 GB (sliko DVD-filma, recimo), lahko s tako napravo računamo na čas prenosa okoli 5 minut ali več. Skrajno počasi, torej. Če pa predpostavljamo pogosto kopiranje večje količine datotek, izvedbo varnostne kopije in podobno, pa se lahko kopiranje zavleče v ure.

Zato se na trgu počasi pojavljajo tudi dražje naprave, ki gradijo na veliko zmogljivejših procesorjih, ki ne pomenijo več ozkega grla. Zaradi višje cene skoraj vedno ponujajo skladišča za 4 ali več diskov, imajo pa datum proizvodnje 2009 (kar pa še ni garancija)!

USB-KLJUČ

Predvsem takrat, ko sta nam najpomembnejši majhnost in prenosnost naprave za zunanje arhiviranje podatkov, lahko posežemo po zanimivi možnosti – USB ključku. Gre za naprave, ki temeljijo na bliskovnem pomnilniku, v zadnje pol leta pa že dosegajo in presegajo kapaciteto 32 GB in tudi 64 GB. Na trgu smo zasledili tudi hibridne naprave – recimo G.skillov 128 GB SSD-disk, ki je sicer malce večji od USB-ključa – velikost 2,5 palčnega diska – a na račun svoje zgradbe ponuja precej večjo kapaciteto, hkrati pa tudi hitrost in dva priključka. Tako ima omenjena naprava poleg USB-priključka še priklop SATA(eSATA)!

USB-ključki so razmeroma poceni in danes že dosegajo tudi velike kapacitete, a znajo biti nesramno počasni. Če smo izbrali »cenejši« ključ, kar pomeni, da bliskovni pomnilnik gradi na počasnejših čipih, bo presnemavanje nekaj 10 GB podatkov trajalo celo večnost. Pri poceni ključih velja biti pozoren tudi na možnost napak, saj imajo napravice deklarirano delovanje od nekaj sto do nekaj tisoč zapisovanj, nato pa se lahko po večkratnih ponovitvah prenosov že pojavijo prve napakice. Zato USB-ključev ne priporočamo za trajno varnostno kopijo.

OPTIČNI DISKI DVD/DVD8/BR

Verjetno najbolj razširjen način razbremenjevanja osrednjega diska je peka podatkov na optične medije. Zaradi cen in že štirih let množične dosegljivosti po tej minimalni ceni okoli 20 evrov danes verjetno v uporabi ni več veliko zapisovalnikov CD-jev, temveč imamo vsi kombinirane DVD/CD-pečice. Te se v zadnjih nekaj letih niso veliko spremenile, saj je bila največja hitrost zapisovanja dosežena že pred leti. Tako je optimalno zapisovanje pri hitrosti 16x, saj ponuja poleg hitrosti tudi zanesljivost. Sony in NEC sta sicer pred kratkim predstavila 22x hitrost zapisovanja (sicer že nekaj let za najhitrejšo velja 20x hitrost, vendar jo dosežemo le na majhnem naboru najdražjih medijev), a višja cena medijev ter precej večji izpad pri slabo zapisanih podatkih, ne upravičujeta slabo minuto hitrejšega pisanja.

Vsi, ki uporabljajo DVD-zapisovalnik za zapisovanje večje količine podatkov, posegajo po dvoslojnih medijih (tako DVD+ kot DVD-), ki ponujajo kapaciteto 8,5 GB. A ti mediji so več kot dvakrat dražji od običajnih 4,7 GB, zato množičnega premika s slednjih ni opaziti.
Prihodnost modrožarčnih zapisovalnikov velike gostote, kjer sta pred leti obetala blu-ray in HD DVD, je mračna, saj edini preživeli, blu-ray, ne more in ne more doseči kritične mase, pa tudi razvoj zapisovalnikov se je upočasnil. Tako smo še vedno le pri hitrosti 4x, kar v praksi pomeni 25 minut za 25 GB medij oziroma več kot 45 minut za dvoslojni 50 GB! Cene zapisovalnikov se sicer gibljejo že okoli 400 evrov, a kaj ko so mediji še vedno strašansko dragi, poleg tega pa je format filmskih plošč blu-ray malce drugačen (tovarniško so zapisani tako, da na zapisljiv medij blu-ray ne spravimo celega filma) …

DRUG OMREŽNI RAČUNALNIK

Presežek podatkov lahko shranjujemo tudi v druge računalnike v domačem omrežju, kar je še posebej pametno pri izdelavi navzkrižnih varnostnih kopij. A v vsakem primeru svetujemo, da gre za namenski računalnik – domači strežnik. Podrobnosti in nasveti za konfiguracijo pa v nadaljevanju.

Moj mikro, April 2009 | Jaka Mele |