Zanimivo je, da se v veliko člankih in prispevkih na temo izdelave varnostne kopije omenja fraza »po toči zvoniti je prepozno«. In res je tako – na varnostno kopiranje je treba pomisliti in ga izvajati takrat, ko vse deluje brezhibno in ko so naši podatki še vedno prisotni in prisebni. A ker gre za ukrep varnosti oziroma zavarovanja pred nepredvidenimi dogodki, te mnogi ignorirajo oziroma se z njimi ne ukvarjajo, misleč da se njim kaj takega že ne more zgoditi.
In ker je kovačeva kobila vedno bosa, sem bil na istem pred dobrima dvema letoma tudi sam. Primarni trdi disk, na katerem sem imel operacijski sistem, vse programe in tudi vse svoje dokumente, tako pisarijo kot poslovne, je nenadoma umrl. Seveda, imel sem varnostno kopijo – od slabega leta poprej, ko sem zadnjikrat premikal dokumente v nov računalnik. Nekaj sem v obliki prilog poiskal in zbral v raznih elektronskih sporočilih, nekaj dobil nazaj od urednika, velika večina dokumentov (slik!!) in poslovnih dopisov pa je za veke vekomaj izginila! Vse, kar sem v tistem letu naredil, sicer ni bilo izgubljeno, a škoda je bila precejšnja!
Obiskal sem kar nekaj »strokovnjakov«, ki so z različnimi programi poskušali prebrati podatke z nedelujočega diska (glave se sicer niso zaletavale, disk ni spuščal čudnih glasov, a BIOS ga ni več zaznal). Poskušali smo tudi z menjavo elektronike na disku, a to ni obrodilo sadov. Manjša podjetja, ki po Sloveniji ponujajo obnovitev podatkov, so na tem mestu dvignila roke in obupala. Na voljo je ostalo le še »težko topništvo« v obliki strokovnjakov, ki disk v vakuumski komori odprejo, razstavijo ter ploščo za ploščo premestijo podatke v drug delujoč disk/glave/elektroniko. Skratka, poseg bi me prišel do tisoč evrov in več, brez zagotovila, da bom dobil podatke povrnjene. Takrat sem se odločil, da v ta strošek ne bom šel. In tako sem se na razmeroma drag in boleč način naučil, zakaj je varnostna kopija pomembna in da jo je treba delati redno!
Ker sem med bolj lenimi, sem seveda iskal krivine, bližnjice. Nujno je bilo proces avtomatizirati, saj vsak mesec ali nekajkrat na leto podatke iz bistro postavljene drevesne strukture okolja Windows, kjer so uporabniški podatki porazgubljeni po nekaj sto mapah, skupaj z nekoristnimi podatki programov, ročno kopirati pač ni užitek. Že tiste enkrat do dvakrat letno, ko se spravim popolnoma poradirati računalnik in ga postaviti na novo, mi gre en dan za kopiranje vseh datotek, razmišljanje o tem, kam je kateri program spravil katere informacije. Recimo, Outlook je sploh biser – datoteke .mdb s pošto in uporabniškimi podatki so sicer točno vemo kje, a podatki o nastavljenih računih, nastavitvah spam filtrov in podobne zadeve pa so bog si ga vedi kje! Nekateri verjetno celo v registru, do katerega priti in ga kopirati v druge računalnike pa je za običajnega uporabnika tako ali tako neizvedljivo!
Moja bližnjica sta bila dva ukrepa. Prvi je bil nakup dodatnega diska in vzpostavitev polja RAID 1 v vsakem od mojih računalnikov (razen v prenosniku, kjer to ne gre). Drugi ukrep pa je bil samodejno sinhroniziranje podatkov oz. izbranih map med računalniki s programom FolderShare (ki so ga konec leta 2008 preimenovali v Windows Live Sync). Danes je takih programov kar nekaj, več o njih pa lahko preberete v nadaljevanju.
SAMODEJNO SINHRONIZIRANJE PREK VEČ RAČUNALNIKOV
Vsakdo ima datoteke in mape organizirane po svoje, in čeprav poznam kar nekaj ljudi, ki imajo vse skupaj na namizju, sam še vedno kopičim stvari pod mapo svojega uporabniškega imena in Mojih dokumentov. Tam imam mapi Privatno in Delo, pod njima pa drevesno strukturo za dokumente, slike in drugo kramo. Ti dokumenti in datoteke so mi najpomembnejši, brez drugega načeloma preživim! Karkoli novega napišem, naredim, poslikam, shranim nekam v to drevesno strukturo. Tako so z izjemo nekaj programov in njihovih nastavitev (brskalniki, RoboForm, konfiguracije, priljubljene povezave) ter elektronske pošte Outlook in raznih certifikatov prav v teh mapah vse moje pomembne datoteke. In za te bi v perfektnem svetu želel neprestano posodobljeno varnostno kopijo na več mestih! Ker te datoteke tudi potrebujem vsakodnevno pri svojem delu, potrebujem dostop do njih iz kateregakoli računalnika.
In iz te potrebe je nastala rešitev v obliki sinhronizacije omenjenih map med dvema (čeprav sem želel med tremi) računalniki (namizni in prenosnik). Ker imam doma še strežnik, ki temelji na Linuxu, idealne rešitve še ni (a kakor se sliši neverjetno utegne rešitev priti v obliki Windows 7). Namestil sem brezplačen program Windows Live Sync, kjer sem si ustvaril račun, nato pa dodal mapo z dokumenti v sistem. Nato sem ga namestil še na prenosnik in se prijavil z istim uporabniškim imenom in geslom - ter ustvaril sinhronizacijo že dodane mape v sistem, še na lokalni računalnik. Program Windows Live Sync neprestano deluje v ozadju računalnika in beleži spremembe datotek v izbrani mapi. Če so spremembe, te spremembe pošlje programu v drugem računalniku, ki datoteke ustrezno popravi. Sinhronizacija je lahko samodejna ali ročna. Sam imam izbrano samodejno in stvar deluje enkratno! Tudi če delamo brez povezave in se v internet povežemo pozneje, se vse sinhronizira pravilno. Edina težava nastane, če sočasno pišemo v isto datoteko v obeh računalnikih (kar se ne dogaja pogosto, če se sploh kdaj) oziroma če želimo sinhronizirati odprte datoteke, ki jih uporablja program, delujoč v obeh računalnikih (težave sem imel z dnevniškimi datotekami programov za neposredno sporočanje). Skratka, rešitev je enkratna, saj ne le da imam, v kateremkoli računalniku delam, vse svoje datoteke, celo zadnje različice so povsod in ni mi treba skrbeti da bom ročno osvežil ali prenesel datoteke v drug računalnik. Hkrati so pri izpadu diska v enem računalniku vsi podatki še vedno v drugem in po zamenjavi diska jih lahko hitro in preprosto spet naselim v prvega. Krasno.
Edina stvar, ki me pri Windows Live Sync (WLS) moti, je nezmožnost sinhronizacije na omrežni disk (moj domači strežnik je Linux, prek Sambe pa imam v domačem omrežju disk v skupni rabi, na katerem bi želel imeti tretjo kopijo zame pomembnih podatkov). Zanimivo je da WLS omogoča sinhronizacijo na USB-disk (zunanji disk, pritrjen na USB), na omrežnega pa ne. A vse kaže, da bo Microsoftova krovna storitev Windows Mesh omogočala tudi to, in sicer v navezi z Windows 7, ki uvaja koncept knjižnice. Knjižnica (library) ne bo le mapa, temveč bo simbolična povezava oziroma zbirka končnih fizičnih lokacij. In ker bo Mesh omogočal tudi sinhronizacijo knjižnic, bom prek tega lahko uresničil tudi sinhronizacijo podatkov na omrežni disk Linuxovega strežnika.
Do takrat bi lahko uporabil alternativo, recimo program PowerFolder, ki je pisan v Javi in teče na vseh operacijskih sistemih, deluje pa podobno kot Live Sync. Prepričan sem, da je podobnih programov, ne le tistih za strogo ustvarjanje varnostnih kopij (o katerih sicer več na drugem mestu v tej številki Mojega mikra), še kar nekaj, več o teh pa lahko rečemo na našem forumu (http://forum.mojmikro.si). Mednje zagotovo sodijo GoodSync, Captain FTP 6, JungleDisk ...
Če nimate dveh računalnikov, lahko podatke s programi tipa S3 Backup, Backup Manager in drugimi naštetimi (http://link-on.net/d) sinhronizirate z zakupljenim prostorom na Amazonovih garantiranih omrežnih diskih. Prostor sicer plačujete (in tudi pasovno širino), a za večino domačih uporabnikov in njih kapacitete je to za drobiž.
Boljši programi za varnostno kopiranje omogočajo tudi izdelavo slike računalnika, torej datoteke, v kateri so zapisane prav vse informacije, ki so potrebne za obnovitev operacijskega sistema, vseh programov in vseh podatkov v nov računalnik. Pri takem načinu obnovitve je treba pazili le na identično uporabo strojne opreme, saj utegnemo imeti sicer težave z gonilniki (matična plošča, procesor, diski, grafika).
POTENCIALNE TEŽAVE?
Seveda smo s tema ukrepoma (dvojni disk v polju RAID 1 in samodejno sinhroniziranje podatkov prek več računalnikov) poskrbeli, da z okvaro diska ali računalnika ne izgubimo podatkov. Kaj pa če je z diskom vse v redu, podatke pa pokvari (spremeni) virus ali pa jih pomotoma zbrišemo (in dejanje se takoj sinhronizira v druge računalnike)? V tem primeru to ni ustrezna rešitev, zato še vedno bodite pametni in uporabite namenski program za izdelavo varnostne kopije.
Dober bo katerikoli program, ki obvlada zagon oz. izdelavo kopije po urniku, če pa zna še prirastno (inkrementalno) delati delne varnostne kopije, še toliko bolje. Kam shraniti te kopije? O tem v nadaljevanju, še enkrat pa – lahko si omislite svoj predalček v sistemu Amazon S3 (http://aws.amazon.com/s3/), podobno (vsaj sprva brezplačno?) storitev pa bo v kratkem ponudil tudi Google. Na voljo je seveda tudi več spletnih servisov, ki ponujajo prostor v svojih varnih strežnikih in poleg tega priskrbijo še programsko opremo za izdelavo varnostnih kopij! Če imate vsaj VDSL2 ali optični priključek, je to stvarnost (pri ADSL-u in kabelskih priključkih zaradi bistveno nižjih hitrosti od uporabnika to ne pride v poštev!).
Ko diski obmolknejo ...
Na koga se obrniti pri okvari diska, če bi radi iz njega potegnili še preživele podatke? V Sloveniji tak servis ponuja kar nekaj podjetij, ni pa znano, kdo je le »zbirni center« in h komu naprej nosijo umrle diske. Tisti prvi del poskusov obnovitve podatkov s programi in menjavo elektronike bodo znali opraviti v praktično vsakem boljšem računalniškem podjetju, a drugi del, ki vključuje menjavo sestavnih delov diska, iskanje ujemajočega se modela ter BIOS-a, po možnosti v protiprašni komori ... takih mojstrov pri nas ni veliko. Iz lastnih izkušenj bi v tem primeru disk odnesel v podjetje Mikrosistemi (www.mikro-sistemi.si), kjer imam občutek, da so še najbližje specializiranim centrom iz tujine (in čeprav nimajo pogodb s proizvajalci diskov, so zato vsaj nekajkrat cenejši od njih). Za druge servise in izvajalce pa v spletni iskalnik vpišite »reševanje podatkov« in našli jih boste kar nekaj.
Zakaj potrebujemo program za varnostno kopiranje?
Zakaj potrebujemo programsko opremo za izdelavo varnostnih kopij podatkov? Če imamo več kot en računalnik – celo če imamo samo enega –, je skoraj nemogoče redno izdelovati varnostne kopije podatkov na roko, saj včasih nanje preprosto pozabimo. Ali če podatkov ne preverjamo sproti (včasih na veliko grozo) in šele pozneje opazimo, da česa nismo shranili …
Kako dolgo hraniti varnostne kopije
Seveda je to odvisno od vsebine in njene aktualnosti. Vsekakor je dobro, da podatke shranjujemo večkrat, periodično, in da imamo shranjene spremembe za vsaj nekaj period nazaj. Sprotno dnevno prepisovanje podatkov je namreč tvegano, saj se lahko hitro zgodi, da se recimo varnostna kopija okuži z virusom ali vsebuje že nekaj dni okvarjene datoteke. Takrat bomo veseli, če bomo imeli na voljo tudi starejše varnostne kopije. Seveda je to načelo pametno za sprotno hrambo, za stare arhivske podatke pa velja, da jih želimo na daljši rok. In tam velja biti previden pri izbiri medija in načina shranjevanja.
Kako hraniti varnostne kopije
Načeloma bi bilo najbolje izdelati več varnostnih kopij in jih hraniti na različnih koncih. Večinoma pa izdelamo le eno varnostno kopijo, pa še to hranimo v predalu pisalne mize. Le nekoliko bolj ozaveščeni spravijo kopije v ognjevarne omare, po možnosti na različnih lokacijah, kar je tudi pametno!
Trajnost medijev
Žgoče vprašanje pri izdelovanju trajnih varnostnih kopij je tudi trajnost medijev, na katere podatke shranjujemo. Primernost medijev za izdelavo varnostnih kopij presojamo predvsem z vidika trajnosti medija, njegove razširjenosti, predvidevanja, kako dolgo bo še v uporabi, in prostornosti. Če smo pred leti zapisali, da je najboljši medij za trajno hranjenje DVD, se danes zaradi padca cen bolj nagibamo k trdim diskom. Res, da so občutljivi na udarce in tresljaje, a ko so enkrat varno shranjeni, podatki z njih načeloma ne izginejo kar tako. Po drugi strani naj bi bila življenjska doba DVD-medijev (odvisno od proizvajalca in uporabljenih materialov) vsaj pet let, čeprav nekateri proizvajalci navajajo fantastične številke – do 100 let. V vsakem primeru velja da je pametno podatke vsakih nekaj let presneti na nove medije.
Kaj storiti s starimi mediji
Se še spomnite tračnih enot? Colorado je imel odlične izdelke, ki so bili tudi razmeroma poceni in dosegljivi množicam. Marsikdo je delal svoje varnostne kopije in arhiv pomembnih podatkov kar na trak. Podobno koristni so bili pogoni Zip in njihovi kloni (Jaz). A kaj, ko danes teh naprav pravzaprav ni več. Redko kdaj še se kakšna najde na eBayu ali Bolhi, a večinoma ne delujejo. Isto se je zgodilo disketnim pogonom. Kdaj pa ste nazadnje videli 5,25-palčne diskete? Pa tamale 3,5-palčne? In kaj narediti, če imamo podatke še na teh medijih? Čim prej poiskati delujočo enoto in jih presneti. Rešite danes, kar se od starega rešiti da, saj bo z vsakim letom naloga bolj nemogoča! Z vidika trajnosti medijev priporočamo zapis podatkov na trde diske z vmesnikom SATA. Trenutno vse kaže, da bodo diski naokoli še vrsto let, in SATA je do zdaj obdržal združljivost »za nazaj«, tako da bi moral priključek zdržati še vsaj deset let.
Moj mikro, April 2009 | Jaka Mele |
