O domačem strežniku smo obširneje pisali v februarski številki Mojega mikra, kjer smo predstavili predvsem rešitev, temelječo na operacijskemu sistemu Windows Home Server, ki je namenjen računalniško opremljenim družinam z do desetimi računalniki. Poleg vrste funkcij in zmožnosti, ki jih WHS obvlada, med primarne zagotovo šteje izdelava varnostne kopije vseh v domačem omrežju prisotnih računalnikov, seveda z osnovnim pogojem, da gre za platformo Windows.

A to še zdaleč ni edina rešitev. Če imamo v uporabi računalnike z različnimi operacijskimi sistemi ali celo take starejše, s sistemom Windows, ki ga WHS ne podpira več, je moč izbrati prilagodljivejšo in celo cenejšo rešitev – domači strežnik s platformo Linux.

ZANESLJIVO HRANJENJE V DOMAČEM STREŽNIKU

Seveda je v obeh primerih najpametneje v tak računalnik namestiti vsaj dva identična diska, prek katerih razpotegnemo zrcaljenje podatkov po načinu RAID 1. WHS zna sicer podatke zrcaliti tudi interno prek različnih diskov, vendar imam slab občutek, da Microsoftu tu le ni popolnoma zaupati, lahko pa se seveda tudi motim. Vsekakor je velika prednost, če si lahko zaradi cenovnih preprek omislimo namenski strojni krmilnik za priklop diskov, ki podpira načine RAID, a ker že osnovni taki krmilniki stanejo od 150 evrov dalje, bo za večino zadoščala osnovna rešitev s krmilniki na matičnih ploščah. Ti sicer opravljajo le funkcijo virtualnega krmilnika RAID, saj za ves nadzor nad delovanjem in podatki skrbijo gonilniki in programi znotraj operacijskega sistema (recimo AMD xRaid ali Intel Matrix Storage Console), ki se za procesiranje naslanjajo na osrednji procesor računalnika. To v času zmogljivih dvo- in štirijedrnikov ni več omembe vredna ovira, zato je tak način povsem priročen in ga uporabljamo tudi sami.

Pod sistemom Linux vsi krmilniki RAID na matičnih ploščah seveda niso podprti, pa tudi dostopa do nadzornih programov ne ponujajo vsi – ga pa recimo Intel. A veliko preprostejši način je programski RAID. Ta sicer ponuja malce drugačno raven zaščite, saj je ob nezgodah z diski uporabniku prepuščeno, da požene sinhronizacijo oziroma ponovno izgradnjo polja RAID, a po drugi strani močna orodja ponujajo veliko mero prilagodljivosti in znajo narediti točno to, kar želi uporabnik, ne pa kar program misli, da bi bilo dobro. Tako bi sklenili, da pod lahko Linuxom rešimo kakršnokoli polje RAID, med tem lahko ko v določenih scenarijih pod sistemom Windows, kjer za polje skrbi avtomatika, ta sproži napačen postopek, ki v najslabšem primeru ne le izgubi informacij o postavitvi polja, temveč tudi same podatke. Čeprav so taki primeri zelo redki, se jih velja zavedati, saj imeti podatke na polju RAID, ni dokončna rešitev varovanja podatkov. Vedno moramo imeti še »offline« rešitev – pravo varnostno kopijo.

PREPROSTOST IN AVTOMATIZACIJA

Seveda se Linux ne more kosati z WHS-om kar zadeva avtomatizacijo in preprostost izdelave varnostne kopije. Ko v svoje računalnike namestimo gonilnike in programe za WHS, ti nastavijo vse povezave do domačega strežnika. Ko te računalnike in uporabnike dodamo še v WHS, nastavimo urnik izdelave varnostnih kopij.

Prvič WHS v vsakem posameznem računalniku sproži izvedbo celotne varnostne kopije računalnika, nato pa skozi čas zabeleži le spremembe. WHS je hkrati tudi dovolj pameten, da shrani le eno različico datoteke, če je ta identična v več računalnikih (če imamo več računalnikov z istim operacijskim sistemom. Že pri sistemskih datotekah Windows na disku, namenjenemu varnostni kopiji WHS, privarčujemo 3 GB za drug in vsak nadaljnji računalnik, če pa imamo nameščene še identičen Office ter večje programe pa je prihranek še večji).

S tem WHS pametno varčuje s prostorom, pa tudi izvajanje izdelave varnostnih kopij se pohitri. Preprosta je tudi obnovite, kajti če nam umre disk v nekem računalniku, WHS ponuja obnovitev celotnega sistema, in sicer tako, da v računalnik z zamenjanim diskom vtaknemo namestitvnei CD WHS, nato pa se naložijo naši podatki, vključno z operacijskim sistemom in vsemi drugimi podatki, kar prek omrežja iz varnostne kopije, shranjene v strežniku WHS! A WHS ima tudi omejitve – funkcija izdelave varnostne kopije deluje le v računalnikih z Windows XP SP2 ali Visto (oz. novejšim).

Čeprav ima WHS na voljo kar nekaj dodatkov, ki funkcionalnosti, tudi glede varnostnih kopij, še širijo, pa prav za Linux lahko zapišemo, da ponuja še več. A seveda za svojo ceno – zadeve treba je sprogramirati, jih nastaviti in seveda tudi vzdrževati. Najpreprostejši način za izvedbo varnostnih kopij v Linuxov domači strežnik je seveda zagon Sambe in nastavitev omrežnega diska, kjer bodo ti podatki shranjeni. Lahko nastavimo skupni prostor za vse računalnike domačega omrežja ali pa za vsakega (uporabnika) svoj prostor. Doma se bomo verjetno odločili za prvo, v poslovno/pisarniškem okolju pa za drugo rešitev. Nato v računalnikih (ki so lahko Windows, Mac ali kaj tretjega) v sistem časovnega zagona opravil (Windows Task Scheduler, Linux Cron, Mac iCal Alarms) dodamo skript, ki bo skopiral vse spremenjene datoteke (torej tiste, katerih datum spremembe ali ustvarjanja je včerajšnji) na ustrezno mesto v omrežju oziroma na omrežni disk. Seveda je za vsako platformo na voljo kup programske opreme, ki zna to narediti z nekaj kliki – pomembno je, da imamo na voljo disk, ki je zunaj računalnika.

DODATKI

Odvisno od platforme in predvsem naših potreb, lahko domači strežnik poleg varnostne kopije podatkov izkoristimo še za vrsto drugih opravil, od prenašanja podatkov do dostopa iz sveta do svojih datotek, spletnega strežnika, e-pošte, odjemalca datotek torrent ...

WHS omogoča tudi oddaljeno povezavo v strežnik ter prek tega do datotek v vseh domačih računalnikikih. Za dodatno piko na i lahko tudi med popotovanji dostopamo do map in datotek, shranjenih v domačem strežniku (torej vseh, ki so v domačih računalnikih – ne glede na to ali so posamezni računalniki vklopljeni ali ne)! Po drugi strani pa lahko, če naši računalniki oz njihove matične plošče podpirajo WOL (Wake On Lan), na daljavo te tudi vklopimo in se preko oddaljenega namizja povežemo nanje. To je velika prednost, saj lahko tako v njih zaganjamo še programe, in ne le kopiramo datoteke. Eden od scenarijev je tudi možnost neposrednega shranjevanja slik s potovanja na domače diske in v računalnike, takoj ko so posnete, če pa imamo dovolj odzivno širokopasovno povezavo, jih lahko v domačem računalniku celo obdelamo na daljavo. Potrebujemo le internetno povezavo, prek katere se povežemo v domači strežnik ali v zbujen računalnik. Na daljavo zbujen računalnik lahko na daljavo tudi ugasnemo. V okolju Windows odpremo DOS-ovo okno, torej Start/ Run/ CMD, nato pa vanj vpišemo: "shutdown /s", v okolju Linux pa zadošča ukaz "shutdown -h now", seveda pod uporabnikom root.

AVTOMATIZIRANJE VARNOSTI MED LINUXOVIMI STREŽNIKI?

Če imamo več Linuxovih računalnikov ali celo več strežnikov (na različnih lokacijah), lahko izkoristimo izdelavo navzkrižnih varnostnih kopij med njimi. Ena izmed preprostejših rešitev, ki jo uporablja veliko administratorjev, je spodaj podani skript bash. Skript lahko zaženemo tudi v vseh sistemih, ki imajo lupino (z nekaj prilagajanja tudi v Macih, in celo pod okoljem Windows, če namestimo programski paket Cygwin).

Povezava na skripto:
http://forum.mojmikro.si/viewtopic.php?t=822

Skript izdela sliko vseh zbirk in tabel MySQL ( ter s programom bzip2 stisnjen arhiv tar vseh datotek v izbranih mapah. Nato ga po protokolu SSH pošlje v naveden oddaljen računalnik (tam mora strežnik sprejemati seje SSH in imeti na seznamu avtoriziranih računalnikov SSH ID-ključ pošiljatelja, s čimer lahko odpre sejo brez vpisovanja gesla. Preprosta procedura presega ta članek, več pa si lahko preberete na naslovu http://link-on.net/c . V datoteko /root/.my.cnf moramo še vpisati uporabniško ime in geslo za dostop do zbirk mysql. Skript nato preprosto poganjamo avtomatizirano prek Crona, in to vsakodnevno (najbolje kakšno minuto po polnoči)!

Moj mikro, April 2009 | Jaka Mele |