Če imamo doma ali v manjši pisarni/podjetju kar nekaj računalnikov (2–10), velja razmisliti o sistemski rešitvi za varnostno kopiranje. Poleg vrste specializiranih naprav, ki smo jih že omenili, je dobra rešitev tudi domači strežnik. Naj bo Windows Home Server ali kateri izmed sistemov GNU/Linux, oba ponujata – sicer različne – rešitve za ustvarjanje samodejnih varnostnih kopij pomembnih dokumentov in map.

Primarni disk računalnika se nam polni z bliskovito hitrostjo, pa naj si bo zaradi torrentov ali varnostnih kopij datotek, ki na njem pravzaprav nimajo kaj početi. Poiskati je treba alternativne shrambe za podatke. Pa poglejmo, kaj je pomladi 2009 na voljo. Spoznanje, da več prostora ne osvobaja, prihaja počasi. Preprostost je tista vrlina, h kateri bi bilo pametno težiti, saj iskanje datoteke po treh internih terabjatnih diskih in vrsti zunanjih USB-diskov ter DVD in blu-ray medijev ni zabavno.

Varnostna kopija ali backup je duplikat vseh tistih podatkov v računalniku ali računalnikih, ki jih nočemo zbrisati. To pomeni, da so iz nekega razloga za nas zasebno ali službeno pomembni, ali pa so osnova za pravilno delovanje in funkcioniranje računalnika in programov. Varnostna kopija nam po morebitni okvari diska ali celotnega računalnika omogoča nebolečo obnovitev računalnika z vsemi nam pomembnimi podatki v popolnoma funkcionalno stanje. Odsotnost varnostne kopije je znan vzrok glavobolov in/ali globoke luknje v denarnici.

Ob najnižji hitrosti optičnega priključka (ki znaša pri ponudniku T-2 10/10 megabitov na sekundo, pri Telekomu pa za dvakratno ceno dvakrat več) ter pri vedno pogostejših priklopih VDSL2, ki prav tako dosegajo hitrosti od 10 do 40 megabitov v smeri proti uporabniku (in do 20 v smeri od uporabnika) se uporabnik ob vstopu v svet torrentov, ki smo ga opisali v prejšnji številki, kaj kmalu zave, da približno vsakih petnajst minut na svoj disk pretoči nov gigabajt podatkov.