Nadzor nad internetom v državi imajo operaterji, ponudniki dostopa v internet (ISP-ji). V nekaterih državah so ti pod nadzorom države, drugje so zasebna podjetja, ki spoštujejo tržna pravila in državno zakonodajo. Če država od njih zahteva, da izklopijo internet, imajo za to več tehničnih možnosti. Lahko izklopijo omrežne naprave, predvsem usmerjevalnike, kar pomeni, da nič več ne deluje, ali pa spremenijo usmerjevalne tabele. To je tako imenovani »digitalni izklop interneta«, ki omogoča, da izbrane storitve še vedno delujejo.
V Mjanmaru naj bi bila zadeva zelo preprosta, saj sta bila v državi le dva ponudnika dostopa v internet. Analize prometa, ki so bile izvedene pozneje, so pokazale, da mejnih usmerjevalnikov operaterja nista ugasnila v trenutku, temveč da je šlo za postopni proces. V Egiptu naj bi se stvari lotili nekoliko drugače, čeprav nekatera poročila kažejo na to, da so tudi tu imeli glavno vlogo operaterji, ki so se pokorili ukazom režima. Devetdeset odstotkov vseh povezav je namreč padlo skoraj v trenutku. Ker skozi Egipt potekajo podatkovne povezave do drugih držav, režim ni mogel preprosto izklopiti usmerjevalnikov. Namesto tega so se stvari lotili na dveh ravneh. Najprej na ravni imenskih strežnikov, kjer so zagotovili, da je vsak poskus prevajanja naslovov propadel. Da pa ne bi deloval niti neposreden dostop s številčnim naslovom spletne strani, so vplivali še na protokol (Border Gateway Protocol), s katerim lokalni ponudniki oglašujejo svoje naslove IP v omrežje. Veliko operaterjev je prenehalo sporočati svoje naslove, zato egipčanski sistem ni več vedel, kaj kje je. Tujci niso mogli priti na strani v egipčanskem delu interneta, Egipčani pa sploh nikamor. Stanje je bilo nekako takšno, ko če bi nekdo pri nas izbrisal vse hišne naslove po vsej državi in pošta ne bi vedela, kam pošiljke dostaviti.
V demokratičnih državah vlade nimajo toliko moči nad internetom. Nimajo fizičnega stikala, ki bi izklopil internet, saj je to skoraj nemogoče zaradi zapletenosti interneta, a četudi bi tak gumb obstajal, je težava v tem, da nimajo zakonske podlage, na podlagi katere bi lahko vplivali na operaterje in jim ukazali, kaj morajo storiti. V večini držav (za zdaj) na srečo ne morejo zahtevati niti izklopa enega uporabnika, kaj šele izklop celotnega državnega interneta. Ni pa mogoče izključiti možnosti, da bi se pod krinko zaščite pred terorizmom ali kakšno drugo nadlogo takšna zakonska določila kje pojavila.
Končno svoboda
Orodje za višjo produktivnost z imenom Svoboda (http://macfreedom.com/) je program, ki računalnik za izbrani čas izklopi iz interneta. Ni nam čisto jasno, čemu bi to ljudje hoteli, je pa res, da je lahko internet včasih tudi zelo moteč. Zvočni signal ali okenček na zaslonu, ki nas obveščata, da je prispela elektronska pošta, lahko precej zmotita našo zbranost. Res je, da lahko poštni program izklopimo ali pa se odločimo za kak drug način samodiscipline in pač ne »skočimo« pogledat novice, preverit, kakšno bo vreme, in podobno, in najprej opravimo delo, ki smo si ga zastavili. Kdor pretežno dela z računalnikom, ve, o čem govorimo.
Stopnja razvoja interneta in naša obsedenost z njim je prišla do ravni, ko se vse težje skrijemo pred njim. Kot pri vsaki odvisnosti, in internet JE odvisnost, je edini način boj na osebni ravni. In prav temu je namenjen program Svoboda, ki ga, mimogrede, prodajajo za deset dolarjev. Vanj vpišemo, koliko minut miru želimo (največ osem ur), in toliko časa bo program računalnik, na katerem teče, izoliral od interneta. Programa ni mogoče izklopiti s klikom na ikono, izključi ga le ponovni zagon računalnika. Metoda deluje, tako vsaj zagotavljajo ljudje, predvsem pisatelji, ki program redno uporabljajo. Je ponoven zagon računalnika res nadležno opravilo, da uporabniki raje počakajo na konec delovanja programa in da se izteče čas »svobode«, ki so ga sami določili? Očitno je res tako. V bistvu program naredi podobno, kot naredimo sami, ko utišamo telefon. Zakaj to storimo? Ker bi radi imeli mir. Podobno je tudi z internetom. Radi bi ga utišali, ker nočemo, da nam kar koli odvrne pozornost od opravila, ki smo se mu posvetili.
Program je sicer dobra zamisel, ne bo pa se obnesel pri preprečevanju dostopa do interneta otrokom. Ti bodo zelo kmalu ugotovili, kako program izključiti. Če želimo imeti pred internetom mir, so še drugi načini. Preprosto izvlečete omrežni kabel ali ugasnete usmerjevalnik, rezultat je enak. Lahko pa v usmerjevalniku tudi določite, kdaj naj bo povezava aktivna in kdaj ne.
Že samo dejstvo, da program obstaja in da so ga nekateri kupili, kaže na to, da se vsaj nekaterim vrača želja po miru, po »odklopljenosti«. Dobra zamisel za turistično industrijo, ki bi lahko začela ponujati mirne kotičke, sicer z vsem udobjem, a brez vseh elektronskih komunikacij.
Moj mikro, Marec 2012 | Marjan Kodelja |
