Dobro, vsebine smo prenesli in pripravljene so v računalniku. Najprej velja poskusiti, ali jih zna računalnik predvajati, saj si jih lahko ogledamo že na monitorju. Po navadi so filmi in nadaljevanke, ki jih prenesemo iz interneta, v različnih kontejnerjih. Kaj je kontejner?

Večinoma gre za datoteko s končnico MKV, lahko pa tudi AVI ali WMV. Kontejner je datoteka, ki vsebuje več različnih datotek. Poenostavljeno si jo lahko predstavljate kot arhiv ZIP, ki lahko vsebuje dokumente in slike in praktično karkoli. Tudi naš kontejner lahko vsebuje video in avdio datoteke, seveda pa je od tistega, ki je naredil recimo datoteko MKV, odvisno, kaj bo vanjo dal. Večina programskih predvajalnikov že nekaj časa prepozna novejši kontejner tipa MKV, medtem ko s starejšima AVI in WMV nima težav nobeden, saj sta praktično standardna. A ker MKV prinaša vrsto izboljšav, vse več HD-vsebin najdemo prav v tem formatu.

Ali bo program predvajal pravilno glas in sliko/video, je odvisno od tipa uporabljenega kodeka. Nekateri kodeki so bolj razširjeni, drugi manj. A večinoma se snovalci datotek MKV, še zlasti tisti prostovoljci, ki širijo HD-vsebino, zajeto na ameriških TV-postajah (nanizanke, filmi) po medmrežju, držijo preverjenih in razširjenih kodekov, tako da z njimi ni težav.

PROGRAMSKI PREDVAJALNIKI

Za predvajanje HD-datotek sta najprikladnejša brezplačna programa: VLC (http://videolan.org) ali še vedno priljubljeni domači BSPlayer, mnogi pa uporabljajo tudi standardni in Windows priloženi Windows Media Player. Če ob predvajanju predvajalni program mrkne ali pa slišimo le zvok/vidimo le sliko, potem nam očitno manjka vsaj en kodek. Mnogo novih programov že ugotovi, katerega, in nekateri manjkajoče znajo celo sami poiskati in prenesti. Če vam ne uspe, si iz interneta snemite program. imenovan G-spot (www.headbands.com/gspot), trenutno različica je 2.70a. Program iz katerekoli video datoteke izbere informacijo, kateri kontejner uporablja in katera kodeka sta potrebna za predvajanje video zapisa in zvoka. Manjkajoče kodeke nato poiščemo z Googlom in namestimo, in programi datoteko brez težav začnejo predvajati. G-spot je brezplačen in izjemno uporaben, a žal ne podpira kontejnerja MKV, zato velja uporabiti še dva druga brezplačna programa – MediaInfo (http://mediainfo.sf.net) in AVInaptic (http://fsinapsi.altervista.org/code/avinaptic/index.html).

Težave in posebnosti pa so tudi, če imamo na računalniku optično enoto blu-ray, na kateri želimo predvajati film blu-ray. Ti filmi so namreč zaščiteni z zaščito HDCP, ki je od izvira do ponora – kar pomeni, da film ne bo predvajan v najvišji ločljivosti, če varnostnega protokola HDCP ne podpirajo tako grafična kartica, programski predvajalnik in celo monitor! V nekaterih primerih bomo na monitorju, ki ne podpira HDCP, videli le nekaj sekund filma, nato pa se bo pojavila črna praznina; v drugih primerih pa bomo lahko gledali film v slabši ločljivosti – bližje SD. To pravilo pri filmih blu-ray velja tudi pri povezovanju na televizor namesto na monitor.

KAJ PA TV?

Ko enkrat datoteko predvaja računalnik, se lahko lotimo povezave s televizorjem. Za HD-signal je seveda najboljša, pravzaprav edina možnost povezava HDMI. Čeprav bi HD- signal lahko pripeljali tudi prek komponentnega kabla, tega oz. priključke zanj pri PC-ju skoraj nikoli ne vidimo (izjema so posebne TV-kartice oz. video pospeševalniki za montažo videa). Starejši in dražji modeli ploščatih televizorjev imajo poseben PC-vhod, ki je lahko VGA (D-sub) ali pa celo DVI. Lahko uporabimo tudi tega. A boljša izbira (tudi s filmi blu-ray v mislih) je uporaba HDMI-ja.

Če izhoda HDMI nimamo, lahko poskusimo z vmesnikom DVI, na katerega nataknemo pretvornik DVI–HDMI . HDMI je po specifikacijah pravzaprav identičen vmesniku DVI (mnogo grafičnih kartic podpira tudi HDCP na njem), le da ima konektor drugo obliko in je s tem primernejši za hi-fi svet. Največ težav bomo imeli z uskladitvijo ločljivosti in osveževanjem slike, saj se ploščati televizorji precej razlikujejo, ne samo glede generacije, temveč tudi glede zaslonske matrike, modela in proizvajalca (nekateri so ločljivost in osveževanje umetno omejevali navzdol za cenovno ugodnejše modele) ... Najboljše je, da pogledamo v navodila ali specifikacije televizorja, kakšen je optimalen vhodni signal za priklop računalnika.

Pri starejših plazemskih televizorjih bomo omejeni na 1024 x 768 (720p), pri LCD-jih na 1366 x 768 (720p), najnovejši televizorji pa bi morali sprejeti 1920 x 1080 (1080p). Osveževanje slike je lahko karkoli med 23,97 in 60 Hz, s koraki na 24, 25, 29,97,30, 50, 59,94 in 60 Hz – pri čemer določeni modeli televizorjev zares zahtevajo točno nastavitev, sicer slike ne bomo videli!

Če se nismo odločili za priklop preko HDMI-ja (ali pa imamo grafično kartico Nvidia), bomo z žalostjo gledali lastnike ATI-jevih, saj bodo ti imeli zvok in sliko prek enega samega kabla, mi pa ne. Na nekaterih karticah Nvidia je treba le znotraj računalnika povezati zvočno kartico na za to namenjen priključek grafične; drugod pa bomo morali zvok proti televiziji (ali zunanjemu ojačevalniku) poslati ločeno (digitalno, optično ali koaksialno proti zunanjemu ojačevalniku, če ta podpira Dolby Digital ali dekodiranje DTS)

Moj mikro, junij 2009 | Jaka Mele |