Pred dobrim letom smo pod alternativami začeli naštevati najprej WiMAX, a v zadnjem obdobju se je pokazalo, da s tem ne bo nič. Še Telekom Slovenije, ki si je bil pridobil desetletno licenco in zavezo, da bo s signalom v treh letih pokril vsaj 60 odstotkov prebivalstva (od tega vsaj tretjino na podeželju) in je tudi začel pilotsko postavljati sistem (vsaj) po Ljubljani, je odnehal. V polletnih poročilih je o tem seznanil tudi APEK, ki so ga obvestili tudi o bistveno spremenjenih okoliščinah zagotavljanja projekta na trgu in ekonomski neupravičenosti nadaljevanja.
Po izgradnji 21 baznih postaj, s katerimi je Telekom Slovenije pokrival 26,8 odstotka prebivalstva, je zaradi premajhnega (telekomovci pravijo, da skoraj ničnega) zanimanja uporabnikov (ki praviloma danes želijo hitrejše internetne povezave in poleg še IPTV), ter predvsem zaradi spremenjenih okoliščin pri izvajanju projekta s tehničnega vidika, z vidika razvoja standardov, boljših karakteristik mobilnega širokopasovnega dostopa UMTS/HSDPA in razvoja drugih širokopasovnih tehnologij, projekt WiMAX ustavil. Po naših informacijah je bilo sicer uporabnikov kar nekaj, a so bili večinoma izredno nezadovoljni, saj so jim telekomovci na zunanjo stran hiš montirali večje antene, sistem pa je dobro deloval samo, če so precej točno merile proti bazni postaji (veter, dež, sneg pa jim je smer hitro spremenil).
Kaj se dogaja z WiMAX-om pri drugem lastniku licence Tok telekomunikacije (ki ga je pozneje »pojedla« Voljatel, ta je bila osnova Tuštelekoma, poleti 2007 pa je ta Tok telekomunikacije prodal južnoameriškemu investicijskemu skladu Winvest), tudi ni znano, saj nam podjetja ni uspelo priklicati. Po javnih podatkih je edini zastopnik podjetja od marca dalje zaposlen pri drugem podjetju, tako da predvidevamo, da je tudi s to zgodbo konec.
Tako se je v praksi izkazalo da je tehnologija preprosto predaleč od obljub in teorije, ki so jih promotorji trosili na PowerPointovih predstavitvah in diapozitivih.
Očitno je upe opustil tudi Intel, ki je bil sicer WiMAX-ov močan podpornik. Da je nekaj hudo narobe, bi lahko slutili že v začetku tega leta, ko v novih Intelovih veznih čipih oziroma radijskih vezjih navkljub večkratni preložitvi še vedno nismo ugledali podpore WiMAX-u, o njej pa so tudi prenehali govoriti (uradno so jo ponujali le kot dodatno možnost).
Zakaj taka sprememba dojemanja WiMAX-a kot rešilne tehnologije za ruralna, manj naseljena področja in njihov širokopasovni dostop do interneta? Najverjetnejši odgovor tiči v uspešnosti mobilnih operaterjev, UMTS-a in derivatov. Po tako velikih finančnih vložkih v frekvence, torej spekter in licenco, ter samo tehnologijo v navezi s (končno) poceni modemi in USB-adapterji in v zadnjem letu celo vse pogostejšo integracijo radijskih vezij v same prenosnike, je UMTS-u (in HSPA, HSDPA) uspelo, da deluje dobro, hitro in predvsem razmeroma poceni.
MOBILNI INTERNET
Ko smo pri mobilnih operaterjih povpraševali po številki uporabnikov, ki redno uporabljajo mobilni internet, smo bili sprva presenečeni, saj je bila številka nižja od naših pričakovanj. Pri vseh operaterjih skupaj je aktivnih (torej takih, ki mesečno naredijo več kot za 1 GB prometa) vsega skupaj precej manj kot 10 tisoč. Mobilni operaterji so nam razložili, da zavoljo precej omejenega signala UMTS (hitrost pada z razdaljo od bazne postaje), mobilni internet deluje najbolje prav v bližini baznih postaj, to pa skoraj vedno pomeni tudi lokacijo blizu telekomove centrale in seveda možnosti povezav xDSL.
A za silo deluje ne le UMTS, temveč tudi EDGE. Še posebej pa so te povezave odlične kot varnostne povezave končnih uporabnikov ali manjših podjetij. Število naprav v funkciji rezidenčnega prehoda – torej stikala za lokalno žično omrežje, ki ima na drugi strani antene in režo za kartico SIM – narašča. Moč je najti celo osebne prehode. Ta v prenosni obliki združuje na baterijo gnano napravo, ki sprejema 3G-signal in hkrati ponuja mikro omrežje WLAN, s čimer si lahko 3G-povezavo deli več uporabnikov/prenosnikov.
Čeprav so fiksne omrežne povezave primernejše za aplikacije, ki zahtevajo konstantno hitrost pri prenosu podatkov, pa so mobilna omrežja vse hitrejša in čedalje uporabnejša tudi širši javnosti. Po nekaterih ocenah bomo že do leta 2015 do interneta dostopali večinoma prek zraka (torej prek mobilnikov). In čeprav nekateri že govorijo o 4G-omrežjih LTE (Long Term Evolution) kot o najsodobnejši brezžični tehnologiji, ki omogoča mobilnim napravam internetni dostop s hitrostjo do 100 megabitov na sekundo, večina operaterjev še vedno dograduje svoja omrežja UMTS 3 in 3,5G. Že ta s svojimi izpeljankami (HSDPA, HSUPA, HSPA ...) omogočajo danes pri nas 3,6 do 7,1 Mb/s, je pa še veliko prostora za nadgradnjo. V nekaterih, tudi evropskih državah že ponujajo do 14,2 Mb/s, tehnologija pa še zdaleč ni dosegla svojih meja, saj naslednji korak, HSPA+, omogoča hitrosti vse do 42 Mb/s. Tehnologija HSUPA in njena potomka HSPA sta tudi pri nas že omogočili hitrost od uporabnika 1,4 Mb/s do 3 Mb/s, HSPA+ pa jo bo še dodatno povečala. Operaterji čakajo tudi na sprostitev frekvenčnega pasu na 900 MHz, kar bo pomenilo dodatno povečanje hitrosti. Zaradi dolge življenjske dobe UMTS-a se gradnja LTE-omrežij verjetno ne bo začela pred letom 2012.
Zračne alternative mobilnim tehnologijam torej ni videti, in če bodo mobilni operaterji v prihodnje dobili tudi del spektra ki je bil do zdaj namenjen analogni TV, bo morda prav to postalo glavni način širokopasovnega dostopa na ruralnih območjih.
SATELITSKI INTERNET
Satelitski servis je najprej ponujal enosmerni prenos, s čimer smo zahteve pošiljali po počasni (modemski, ISDN) liniji, podatke pa precej hitreje nazaj prejemali prek satelita. Danes je edini še zanimiv samo dvosmerni satelitski internet, kajti če imamo obstoječo povezavo v internet, ni razloga da bi bila ta povezava počasna. A zatakne se pri cenah – tako ceni opreme (prvi znesek se je vrtel nad 500 evri) kot pri mesečni naročnini (že za osnovni, precej počasen paket je bila naročnina okoli 30 evrov mesečno).
Kolikor nam je uspelo preveriti, ta povsod temelji na omejitvah v pasovni širini, oziroma ponuja zagotovljeno hitrost prenosa, a dovoljuje tudi konice, ko prenos poteka bistveno hitreje. Če v krajšem časovnem obdobju prenesemo preveč, nas sistem upočasni, da ne odžiramo pasovne širine drugim. Tako je v teoriji prenos pravičen in uravnotežen, sistem pa je dobrodošel predvsem tam, kjer zares ni niti mobilnega signala – kar pa si v Sloveniji le stežka predstavljamo.
WI-FI
Nekaj slovenskih krajev je pokritih s signalom brezžičnega krajevnega omrežja – WLAN. Večinoma gre za projekte nadebudnežev in prostovoljcev, a govori se tudi o uradnih mestnih omrežjih WLAN. Trenutno je v praksi to največkrat videti kot skupna raba internetne povezave sosedov. Če naročnik širokopasovne povezave ve, kaj je to varnost, WPA, WPA2, kodiranje, skrivanje SSID, potem je to v obliki prijateljskega deljenja stroškov, sicer pa še vedno pogosto tudi v obliki skrivnega priključevanja v odprto omrežje WLAN in njegove uporabe (zlorabe). Prvi vseslovenski wi-fi projekt NEO Wlan je tiste čase sicer ponujal veliko, a danes z zastarelimi wi-fi dostopnimi točkami s tehnologijo 802.11b verjetno ni več komercialno zanimiv.
Moj mikro, oktober 2009 | Jaka Mele
